Tomaž Ranc
Še zlasti bi to pričakovali od držav, ki so močno gospodarsko, kulturno, družbeno in manjšinsko povezane in vlagajo v skupne čezmejne projekte. Toda evropske sanje o prijateljstvu in dobrososedstvu Dunaja in Ljubljane so se ob odpiranju meja na presenečenje mnogih v hipu razblinile in stopile korak nazaj v tiste senčne čase, za katere smo morda preoptimistično menili, da smo jih že presegli.
Na avstrijskem Koroškem so bila po času plebiscita iz leta 1920 (10. oktobra letos bo celo tako okrogla obletnica, da bolj ne more biti), po mračnjaštvu, vojni, nacionalizmih in ideoloških razlikah potrebna dolga, res dolga desetletja, da so po vstopu Slovenije v Evropsko unijo Slovenci onstran meje znova začutili, da morda v Avstriji niso nebodigatreba ali le kulturno zatirani drugorazredni državljani, Slovenci s te strani pa smo pozabili na "švercanje" kave in čokolade in se začeli počutiti in obnašati enakopravno s sosedi v skupni evropski družini narodov. Avstrija je po osamosvojitvi vendarle tudi Slovenijo pričela jemati resneje ali nanjo gledati manj zviška, četudi so mnogi v posthaiderjanski dobi svarili in opozarjali na tleč občutek in izpade superiornosti.
Dunajska politika ruši zaupanje, ki se je gradilo korak za korakom
Obiščite spletno stran brez oglasov.
