(POLEMIKA) Nesrečni Stanko Majcen

Ko mi je bilo skoraj trideset let, sem dvakrat obiskal osemdesetletnega Stanka Majcna v vili pod Kalvarijo, kasneje v letu 1970 pa sem z njim in mladimi pisateljskimi kolegi Brvarjem, Jančarjem, Gajškom in Berto Bojetu nastopil na skupnem literarnem večeru v Kazinski dvorani; njegovem prvem po vojni. Istega leta je 16. decembra umrl.

Že desetletja obiskujem grob in nosim svečo nanj ob dnevu mrtvih. Ni potrebno reči, da sem nekajkrat prebral vsa njegova dela, zlasti sedaj, ko so izšla v osmih knjigah Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev v skrbni ureditvi Gorana Schmidta. Napisal sem dve leposlovni knjigi o njem, Starec za plotom in Grob pri Mariji Snežni. Leta 1973 sem že kot dramaturg SNG Maribor sodeloval na sestanku aktiva komunistov kulturnikov, kjer so odgovorni in malo zadrti člani partije zavrnili pobudo slavističnega društva (Alenka Glazer, Mira Medved), da bi na hiši, kjer je preživel dobrih zadnjih dvajset leta življenja, vzidali spominsko ploščo. Zanimivo, da sem na tistem sestanku pred petdesetimi leti slišal politične diskvalifikacije, kakršne smo lahko prebrali v Večeru z nedavne seje mariborskega mestnega sveta. Tedaj je nekatere obtožbe izpodbijal tudi "partijski" zgodovinar France Filipič, a ni pomagalo.

Kot da Mariborčani nimamo že sramotne izkušnje, ko smo po drugi vojni desetletja odklanjali in onemogočali postavitev spomenika Rudolfu Maistru! Tako zdaj lažno patriotsko in politično zaskrbljeno nekateri nasprotujejo doprsnemu kipu rojaka Stanka Majcna. V pobudi vidijo rehabilitacijo "enega vidnejših predstavnikov kolaboracije" in enega vodilnih politikov v času okupacije. V imenu predlagateljev je podpisan pesnik Andrej Brvar, ki je bil rojen 1944. v srbskem Čačku, kamor so okupatorji izselili njegove starše s pomočjo mariborskih kolaborantov, ki so jih postavili na seznam. Zakaj bi torej ravno on predlagal doprsni kip enemu "vidnejših kolaborantov okupatorja"? Berem, da je bil pomočnik Leona Rupnika (po položaju "šefa administrativne službe bivše banovine"). Čudno, da ni niti enkrat omenjen kot njegov sodelavec ali pomočnik v natančno dokumentirani knjigi D. Željeznova Rupnikov proces, kjer so sicer našteti Rožman, Kregar, Petrlin, Zajc, Jančigaj, Hacin, Kokalj, Šmajd itd. Majcen pa ne. Tudi ga ne najdete med prisotnimi na domobranski prisegi. Še več, Rupnika si je v eni od legend (Gospod predsednik) upal satirično privoščiti v liku Kajfe. Prav tako se ni leta 1943 podpisal pod Rupnikovo protikomunistično spomenico, kar so storile premnoge druge osebnosti. Seveda je bil "dedič" Koroščeve ljudske stranke, ni se strinjal z OF in komunizmom, in lahko rečemo, da je s svojimi službami tudi kdaj sedel na dveh stolih. Tudi sin Fedor je bil najprej taboriščnik v italijanskem Gonarsu, a je 1945. izginil med umikom prek Karavank kot prostovoljec četnikov, čeprav se oče Stanko s to odločitvijo ni strinjal … Oba, Stanko in žena Klara, sta bila zaradi sinove usode zelo nesrečna.

Ne, ne želim delati iz njega kakega heroja, ker to pač ni bil. Opravljal je svojo civilno administrativno službo kot na primer zdravniki, profesorji, pravniki. Toda to, kar mu očitajo kar na pamet novodobni politični patrioti, pač ne drži. Če bi imel kolaborantsko maslo na glavi, smo lahko prepričani, da bi v času mnogih političnih povojnih sodnih procesov (tudi izmišljenih in zmontiranih) gotovo prišel na vrsto. Tisti, ki trdijo, da je bil "eden pomembnejših političnih delavcev v času kraljevine Jugoslavije", naj poleg služb, ki jih je opravljal kot pravnik, navedejo tudi kakšen njegov politični govor ali strankarsko funkcijo. V Majcnovem zborniku, ki je izšel pri mariborski Založbi Obzorja, dokumentirano piše, da je pomagal nekaterim židovskim družinam pri prebegu in tudi o "nelaborantskem" požigu policijskega arhiva na Barju, da okupatorji niso dobili v roke seznama rodoljubov in komunistov. Nikoli ni bil "pomemben politični delavec". Rad je bil v ozadju. Ali lahko dokažejo kako konkretno sodelovanje z Rupnikom? Ali političen nastop? Navsezadnje ga je nova oblast prav zaradi tega, ker se ni kompromitiral, obdržala v službi več kot eno leto po osvoboditvi in odločbo o upokojitvi in višini pokojnine je podpisal nihče drug kot Boris Kidrič. Če bi držalo, kar trdijo moji dragi rojaki svetniki, bi Kidrič moral podpisati le nalog za aretacijo. Ali je vehementna mlada svetnica, katere del njene obsodbe o Majcnovi kolaboraciji je bil objavljen v Večeru, vse to prebrala, se informirala in pregledala, preden je tako "kvalificirano" poudarjala Majcnovo kolaboracijo?

Lahko je pa danes biti načelen, lahko je dajati politične etikete pisateljem, ki so bili bodisi pijanci in ženskarji kot baje Prešeren, psi kot Levstik ali "bolniki" kot Cankar, sovražniki države kot Jančar. Wilde je sedel, ker je bil homoseksualec. Lahko je črtati s seznama častne občane, ki so jih pred več kot sto leti imenovale države, ki jih ni več. Nič ne tvegaš. Nabiraš le simpatije za korajžo pri neukih in nestrpnih. Z moralnim kriterijem bodimo raje sodniki predvsem svojim dejanjem in besedam.

Obžalujem, da sem začutil to pisanje za svojo častno dolžnost prav v času, ko me je isti mestni svet potrdil kot dobitnika naziva častni meščan, za kar se mu prisrčno zahvaljujem. A čast, ki je v nazivu imenovanja, mi je vedno narekovala razumeti tudi sočloveka, literaturo, zgodovinski čas (bila je vojna) in tudi njegova dejanja z vseh strani. Čast, ki so mi jo izkazali, mi narekuje, da odbranim nekaj časti Stanku Majcnu, ki so ga (ponovno) onečastile pretirane politične sodbe.