"EU je dokaj ohlapno povezana skupnost, daleč od klasične države; skupaj jo držita predvsem gospodarska prepletenost in ureditev, ki ji še naprej daje pečat neoliberalni kapitalizem. Nekoč trdno soglasje o liberalni demokraciji pa popušča. Jasno znamenje tega je naglo napredovanje skrajne desnice po vsej Uniji. To ni naključje; družbe so povsod ostro razslojene, zdelane od pritiskov zaporednih kriz, v strahu pred negotovo prihodnostjo. Ureditev čutijo (velja tudi za srednji sloj) kot nestabilno, manj varno, krivično, zato izgubljajo zaupanje v zmerno in liberalno politiko, ki je večinoma še na oblasti in vzdržuje stanje, kakršno je. Jedro težav Unije je torej v njeni osnovni političnoekonomski ureditvi, značilni za vse članice. Tudi komisija in svet Evrope, odločilni instituciji skupnosti, o njej nimata dvomov.
Tako stanje je hvaležen teren za skrajno desnico in njena orožja: nacionalizem, obljubljanje preprostih rešitev, hlinjeno skrb za malega človeka, verbalno nasilnost, sovražnost do migrantov in 'onih zgoraj' (zmerne politike). Skrajneži pa uspevajo tudi zato, ker liberalne in progresivne ideje in politike – emancipacija žensk, uzakonjena strpnost do manjšin, enakost ras… – kršijo 'naravni red stvari'. Skratka, jahajo na nostalgiji po dobrih starih časih, ki so bili v resnici v marsičem slabi, vsekakor pa so neponovljivi.
Godlja pesimizma, negotovosti, nakopičene jeze je doma tudi v najrazvitejših delih Unije. Nemčija, najmočnejša članica in dolgo sinonim močne, stabilne, demokratične države, gospodarsko stagnira, zaostaja v digitalizaciji, pretresajo jo stavke, hkrati pa se krepi njena skrajna desnica, AfD. Nekoč idealizirana podoba Nemčije se spreminja v svoje nasprotje in ponekod zbuja bojazni tudi zato, ker se država pospešeno oborožuje."
