"S spremembo medijske tehnologije se je spremenila tehnologija volilne propagande: politika je zreducirana na to, čemur Američani pravijo 'content creation'. Namen tekme ni prepričati volivcev v podporo tej ali oni agendi, ampak ustvariti medijski produkt, ki bo v pravem trenutku rezoniral s pravim številom pasivnih opazovalcev – tako imenovanih neodločenih volivcev. Podobno kot viralni video na TikToku mora podoba kandidata v prvih nekaj sekundah nagovoriti podzavestna občutja gledalcev, da se ti odločijo gledati še naprej, algoritem pa potem nekatere samodejno potiska v ospredje in druge v ozadje. Uspešne kampanje zato ravnajo, kot ravnajo uspešni ustvarjalci vsebin na družbenih omrežjih: vsak dan lansirajo nove variacije istih videov v upanju, da se kateri prebije v dnevni content-feed ljudi, ki politike sicer ne spremljajo. /.../
Volilni izid ne bo produkt jasnega vsebinskega spopada, ampak naključni zadetek medijskih algoritmov, kulturni preblisk, ko se podatki o gledanosti ravno v pravem času poravnajo z obrazom kandidata. Mar nismo tako dobili Goloba in pred njim Šarca? Za ljudi, ki resno spremljajo politiko, je to seveda grozljivo. Težko je požreti, da so volitve izvotljen spektakel in da se iz njih ni mogoče naučiti kaj dosti o volji ljudstva. To pa seveda ne pomeni, da ljudje ne izražajo svojih interesov drugače – vsak, ki je preživel minuto na kateremkoli delovnem mestu, se pomudil v čakalnici zdravniške ordinacije ali se sprehodil mimo katerega izmed protivojnih protestov, je lahko slišal, kaj ljudje pričakujejo od ekonomije, zdravstva ali zunanje politike. Ta stališča niso skrivnost, nekatera že desetletja ostajajo nespremenjena, a kljub temu ne najdejo izraza v nobeni politični stranki. Če kaj, volivci z izbiro kandidatov povedo, kako malo pričakujejo od politike … V najboljšem primeru bo ta vir zabavnih vsebin."
