"Joj, kako sem skočila v zrak, ko je gospod poslanec Lenart Žavbi rekel, da je gospod poslanec Franc Breznik vaški posebnež! 'En vaški posebnež iz Lenarta,' tako je rekel gospod Lenart, podmazan z mizernimi žavbami strežnika, ki mora z golimi zobmi braniti svojega gospodarja, meni pa je telo poskočilo za štiri centimetre vertikalno v meri Sonca in Lune, ravno dovolj, da je bil ponovni pristanek na trtici (med obiranjem grozdja z vaških trt, kjer hiša mojega stoji očeta) boleč in poln preklinjanja.
Sovražna sreča! Kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta! A si lahko, prosim, vsi skupaj in vsak zase zapišemo za uho, enkrat in za vselej: naš Francko ni posebnost, naš Francko je pravilo, mušter, zgled! Kot pika, ki zaključi stavek, kot olje, ki poganja traktor, kot rima, ki venček objokovanj povzdigne v Sonete nesreče.
Če bi politikanti vseh sort zmogli ta drobceni, nič kaj kompleksni premislek vgraditi v svoje omejeno dojemanje stvarnosti, nam mogoče ne bi bilo treba prenašati muk, življenja gnus, nadlog in stisk nemalo, ki nam jih v zadnjih tednih strežejo na zvrhanih pladnjih pod skupnim geslom 'EU komisar: viharjov nótranjih igrača'.
Napišimo za domačo nalogo stokrat na prvo prenosno tipkovnico, ki nam pride pod prste: 'O Evropa! srečna, draga vas domača! Ves svet je vas in vsi možje in žene zgolj seljaki: prekopavajo in spet rovarijo in vsak skrbi v življenju predvsem za svoj vrtiček.'
Prešeren in Shakespeare, prva na vasi in (poglej, poglej!) istočasno prva na globusu, se morata obračati v grobu, a vendar je sposojanje in sprevračanje monumentalnih izrekov, poezij, eno redkih tolažilnih početij v tem mračnem in mračnjaškem času s kroničnim pomanjkanjem srca in širine duha."
