(VEČERNO BRANJE) Našemljene gorile

Leta 1983 je bila posneta uspešnica Trading places (prijaznemu lektorju Večera prepuščam, da poišče slovenski naslov, meni to ni uspelo), v katerem se bogataška brata za zabavo poigravata z usodo dveh ljudi, ki ju igrata Eddie Murphy in Dan Aykroyd. Nekateri se bodo filma spomnili kot komične kritike ameriške razslojenosti in družbene neodgovornosti kapitala, drugi spet po tem, da je Jamie Lee Curtis v njem pokazala joške. Meni je ostala v spominu ena od zadnjih scen, v kateri se v gorilo našemljeni hudobni pomagač dveh bratov znajde v kletki z zaljubljenim goriljim samcem. Scena se zaključi z zoomom na debelo izbuljene oči gorilje romantike deležnega zlikovca. Vse ostalo je prepuščeno domišljiji.
V gorilo našemljeni človek je tudi glavni protagonist raziskovalnega projekta dveh ameriških eksperimentalnih psihologov, Christopherja Chabrisa in Daniela Simonsa, ki je opisan v njuni leta 2010 izdani knjigi Nevidna gorila. Chabris in Simons sta za svoj projekt, po mojem mnenju popolnoma zasluženo, dobila "Ig" Nobelovo nagrado za najbolj trivialno znanstveno raziskavo v tistem letu.
V projektu je bilo skupini prostovoljcev naročeno, naj štejejo, kolikokrat si bodo na košarkarskem igrišču v bele majice oblečeni študenti podajali žogo. Opazovalci so bili tako osredotočeni na svojo nalogo, da med štetjem sploh niso opazili, da se je na igrišču pojavila gorila. Namen raziskave je bil dokazati, da ljudje, osredotočeni na eno stvar, zlahka ne opazijo ničesar drugega. Chabrisove in Simonsove knjige sicer nisem prebral, poznam pa vic, v katerem Mujo in Haso z uporabo eksperimentalne psihologije nemškemu turistu odklopita in odpeljeta počitniško prikolico.
Odvračanje in preusmerjanje pozornosti je ena od ključnih kompetenc tudi v politiki. To je po eni strani razumljivo, saj si vsakdo želi, da bi ga ljudje poznali po uspehih, ne pa napakah in polomijah. Populizem tovrstno eksperimentalno psihologijo dvigne na bistveno višji nivo. Cilj ni zgolj preusmerjanje pozornosti z napak na uspehe, ampak naklepna manipulacija volivcev, ki jih je potrebno spraviti v stanje, v katerem ne bodo opazili ali pa bodo celo pristali in goreče podprli stvari, ki so jim objektivno v škodo. Ljudi je potrebno zamotiti, da jim lahko ukradeš prikolico.
Samopoškodba, povzročena s podpiranjem populistov, je dvojna. Najprej gre za izgubo politične svobode. Sklicevanje na ekskluzivno pravico predstavljanja narodovih interesov služi kot sredstvo za delegitimizacijo politične konkurence in spodkopavanje neodvisnega sodstva, svobodnih medijev in civilne družbe. Populistično razmontiranje vzvodov demokratičnega nadzora v imenu naroda narodu lahko prepreči, da se populista demokratično znebi, ko ga ima poln kufer. Desni populizem ima tudi ekonomske posledice. Medtem ko populistični Mujo zabava publiko, ji neoliberalni Haso odklaplja prikolico. V Evropi to prinaša grožnjo dokončnega propada družbenega modela, ki temelji na zasebnem gospodarstvu, uravnoteženem z zaščito javnega interesa, in kapitalu, ki razume in sprejema, da za svoj obstoj in normalno delovanje potrebuje pravno državo, demokratično nadzorovano izvršilno oblast, kvalitetno šolstvo in zdravstvo, infrastrukturo, in se je v ta namen pripravljen odpovedati tudi delu svojega dobička. Ta pristop je bil najbolj izpopolnjen v Skandinaviji in njenem modelu države blagostanja. Danski družbeni in ekonomski sistem je dolga leta temeljil na misli Nikolaja Grundtviga o idealni družbi, v kateri jih ima malo preveč in še manj premalo. Grundtvig ni bil ne levičar ne revolucionar, ampak protestantski pastor, ki je umrl leta 1872.
Zahodnoevropski model države blagostanja je svoj razcvet doživel v času po drugi svetovni vojni. S trdno zavezanostjo vrednotam liberalne demokracije, človekovim pravicam, vladavini prava je predstavljal odgovor grozotam druge svetovne vojne. S poudarkom na socialni pravičnosti, solidarnosti, družbeni odgovornosti, močnem javnem sektorju, javnem šolstvu in zdravstvu je obenem gradil tudi obrambo proti morebitnim ideološkim skušnjavam z vzhoda. Povojni zahodnoevropski politiki pač niso mogli z gotovostjo predvidevati, da bo idealna komunistična družba, ki so jo gradili Sovjetska zveza in njeni sateliti, končala tako klavrno, kot je. In ko se je to zgodilo, je neoliberalizem začutil priložnost, da opravi še z državo blagostanja in z evropskim modelom družbeno odgovornega kapitalizma. Proces, ki je kasneje utrl pot tudi desnemu populizmu, se je začel v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, z neoliberalnim triumfom na Hayeka natripanih Ronalda Reagana in Margaret Thatcher na svetovni sceni.