(WASHINGTONSKE SKICE) Uporniki z razlogi. Rasizem je rasizem in linč je linč

"Američani na splošno o nas zelo malo vedo. In mi se še naprej borimo za poznavanje nas samih. Številni znanstveniki odkrivajo podatke, ki so bili izgubljeni, ukradeni, izposojeni, spregledani in uničeni. Porazdelitev védenja je bila od nekdaj izziv. Boj se nadaljuje." Ameriška umetnica Aziza Claudia Gibson-Hunter je napisala eno najlepših pisem, kar sem jih kadarkoli prejel. Moja vztrajnost je obrodila sadove, kajti tema afroameriške umetnosti se mi je precej časa izmikala. Sprva sem jo pripisoval tipični ameriški nezainteresiranosti za tujce, a ko se je končno "zgodilo" snemanje v Kulturno-umetniškem centru Sebrof Forbes v Kensingtonu v Marylandu, sem spoznal še en odtenek palete ameriških sentimentov. Nezaupanje. V galeriji ni čakal samo sogovornik, slikar in kustos Tim Davis, ampak tudi lastnik galerije Dennis Forbes. Z družino. "Ko bo prispevek objavljen, vam pošljem povezavo nanj. Da boste videli, da vaš čas danes ni šel v nič," sem se odločil za neposrednost. Kljub obilici snežno belih zob se mi afroameriški smeh zmeraj zdi temen in tudi gospod Forbes se je smejal temno: "A veste, da malce dvomim o vas?" Napočil je moj čas v vrsti za smeh: "Vem, berem vas kot odprto knjigo."

Kmalu po preselitvi v Ameriki sem dobil stalnega, dnevnega dopisovalca. Dobri dve leti si intenzivno izmenjujeva telefonska sporočila, misli, povezave na članke, knjige, pa do konca lanskega leta nisva niti govorila po telefonu. Kaj šele, da bi se srečala. "Pisati o rasizmu v Ameriki je dvorezen meč. Tudi, če korektno pišeš, se ti zgodi, da izkrivljaš pravo podobo. Na primer: desetletja so policiste urili po načelu 'stoj ali streljam'. Prav Afroameričani pogosto ne dojamejo trenutka, ko se sistem, ki obstaja v tvojo korist, obrne proti tebi. Ko ti policist reče 'stoj ali streljam', se ne moreš začeti pogovarjati z njim. Pozneje morda. Ampak medtem je on že ustrelil," je dejal moj dopisovalec, ki bo za zdaj ostal brez imena. Po božiču sva se končno srečala v New Yorku, kjer živi, a ker so bila najina razglabljanja zasebna, sva se zedinila glede anonimne objave nekaterih delov. Stala sva pred cerkvijo v Chelseaju, polovica katere je bila do nedavnega krščanska, polovico pa je zasedala sinagoga. Moj znanec spoštuje različnost - njegovo življenje sta namreč ena sama različnost in soočanje z njo -, zato je tudi stvaren človek. "Pesimist," me popravi, "kajti to mi še daje neko upanje." A chelseajska cerkev je medtem izgubila svoj dvojni značaj in postala zgledno episkopalna. Dober primer sobivanja v New Yorku je splaval po vodi.

V Atriju družine Marron v Muzeju sodobne umetnosti Adam Pendleton razstavlja instalacijo Kdo je kraljica? Med drugim vidimo prizore odstranjevanja konfederacijskega simbola, kipa generala R. E. Leeja, v Richmondu in posnetke Vstajniškega mesta leta 1968 na National Mallu v Washingtonu. Slišimo različno glasbo in zvoke protestov gibanja Življenja temnopoltih štejejo (BLM) na Manhattnu leta 2020. Pendleton sicer zatrjuje, da se ne ukvarja s temnopolto Ameriko, ampak zgolj artikulira načine, kako nas nasprotujoči si ideali in ideje obvladujejo in obenem mi njih. "Je boj za državljanske pravice rasno ali razredno vprašanje? Želiš članstvo v klubu ali revolucijo? Za članstvo je treba spoštovati pravila kluba. Za revolucijo pa ponuditi drugačen model. Bojim se, da ga za zdaj ne vidim," je dejal znanec. Je v tem odgovor, zakaj se Amerika ves čas vrti v okviru istih vprašanj, kot je recimo prav rasizem?

Gospa Gibson-Hunter mi je navedeno pismo poslala že po vsem tem, kajti odzivala se je na ta mesec objavljeni prispevek. Očitno je njeno razlikovanje med "obarvanimi" manjšinami in "Američani". Oba sogovornika, ki sem ju posnel na temo afroameriške umetnosti, pa sta vztrajala pri povsem drugačnem stališču. "Afroameriška umetnost je ameriška umetnost. Ljudje morajo to razumeti. Američani smo. Barva polti ne ustvari umetnosti," je na primer poudaril Tim Davis. Iskanje pravice, zahteve po enakopravnosti in pričakovanja enakosti pred zakonom so globoko zakoreninjeni v temnopoltih Američanih in upravičenost njihovega boja podpirajo zgodovinski viri. Odraz vsega tega v umetnosti ima zato globlje korenine kot pa površne, premočrtne povezave z ideologijo gibanja BLM. Zgovorno pa je, da se lahko že na ravni identitete hitro pojavijo razlike v razumevanju samih sebe. A s tem se soočajo različne skupnosti.

Zahteve manjšin po priznanju dostojanstva, ugotavlja Francis Fukuyama v svoji knjigi Identiteta (Identity, 2018), so se manifestirale v množičnih gibanjih, ki so opredelile, izostrile in poantirale njihovo identiteto. A veliko ljudi ne premore močnega jaza, zato identiteto in svojo individualnost prevzemajo od različnih, pogosto namišljenih skupnosti. To nas pripelje v neposredno soseščino v času rekordnega plimovanja nacionalizmov nepriljubljene teze Benedicta Andersona o narodih kot o namišljenih skupnostih. Ampak bo kar držala. Pomislite samo, da je Štajercu ali Prekmurcu nekdo nekoč moral povedati, da Triglav ni le gora v sosednji vojvodini Kranjski, ampak da je slovenski nacionalni simbol. To pa se pred 19. stoletjem ni zgodilo. Pa ne gre samo za narode, kot jih razumemo mi. "Ne bomo ubežali razmišljanju o samih sebi in naši družbi s stališča identitete. Ampak moramo se zavedati, da identitete, ki domujejo globoko v nas, niso niti nekaj nespremenljivega in stalnega niti nam niso nujno dane z okoliščinami našega rojstva." Fukuyama priznava, da občutek identitete lahko različne skupine razdvaja, obenem pa je prepričan, da bo na koncu vendarle prevladal povezovalni učinek in premagal zdajšnje populistične politike. A očitno konca še ni blizu. Amerika je globoko v vojni identitet.

Ob obletnici kapitolske vstaje je sicer še zmeraj govor o pripadnikih skrajnih skupin, ki so v množici, ki je vdrla v kongres, izstopali. Preiskava kongresnega odbora se vse bolj osredotoča tudi na ožji krog nekdanjega predsednika Trumpa in na vlogo republikanskih kongresnikov pri vsem tem. Zanimivo pa v ameriški javnosti pravega domovanja ni našla raziskava Chicaškega projekta o varnosti in grožnjah (CPOST) pri Univerzi v Chicagu, v kateri preučujejo osebe, aretirane v povezavi s kapitolsko vstajo. Njihove ugotovitve kažejo, da ne gre toliko za skrajneže z družbenega obrobja in zakotij "rdečih" zveznih držav. Nasprotno, gre za dokaj, dovolj ali celo precej premožne belce, družinske očete iz urbanih okolij, kjer je bil volilni izid tesen oziroma je tam zmagal Joe Biden. Za moške, ki verjamejo v teorijo zarote o veliki zamenjavi, v skladu s katero naj bi v ZDA prevladujoče belce zamenjali pripadniki manjšin. Očitno se je pred letom dni v Ameriki na noge pognal del (novega) mainstreama. S svojo identiteto.

Zakaj se ljudje upirajo, se je v svoji kultni knjigi vprašal politolog Ted Robert Gurr (Why Men Rebel, 1970) in ponudil odgovor v obliki "relativnega prikrajšanja", neskladja med tem, kar ljudje mislijo, da jim pripada, in tem, kar mislijo, da lahko dejansko dobijo. Večje so razsežnosti relativnega prikrajšanja, več je možnosti za nasilje. "Že tovariš Tito je rekel: bodimo stvarni in zahtevajmo nemogoče," je dejal moj dopisovalec. Ponazarjanje razmer v ZDA z maršalovimi mislimi morda zveni smešno, ampak to ni bila šala. Maksimalizem je preizkušena metoda mobilizacije. Veliko vprašanje pa je, kaj obstoječi sistem lahko zagotovi. In to velja za - pogosto nestvarna - pričakovanja različnih skupin. Ampak zakladnica newyorškega prijatelja še ni bila izčrpana: "Marx v svoji XI. tezi po Feuerbachu pravi, da so filozofi zgolj na različne načine interpretirali svet. Bistveno pa je, da ga spremenimo."

Amerika je svojo revolucijo preživela v 18. stoletju. Če spremembe zahtevajo v skrajnih demokratskih vrstah, se desnica nenehno vrača v dobre stare čase. Tudi Afroameričani so si doslej bolj prizadevali za spreminjanje pogojev članstva v obstoječem klubu kot za revolucijo, katere naboj je sproti zvodenel. To ugotavlja tudi filozof, teolog in aktivist Cornel West, ko pravi, da v ZDA potovanje z družbenim dvigalom zahteva korenito spremembo identitete. Kajti dlje in višje se Afroameričan s tem dvigalom pelje, bolj bel izstopi. West je tudi eden tistih, ki zahtevajo, naj se v Ameriki stvari končno poimenujejo s svojimi imeni, jezik politik identitete in kulturnih vojn pa je zanj steriliziran in odišavljen. Rasizem je rasizem in linč je linč. Čeprav luciden, Cornel West ni glasnik večine svoje skupnosti. Še zdaleč ne. Ampak danes vam bo vsak v Ameriki potrdil, kako zelo se je ta država spremenila, čeprav je sistem za zdaj ostal isti. Mar to pomeni, da se bližamo koncu "filozofskih" prerekanj in so ZDA prosto po Marxu, ki ga tukaj sicer nihče ne bere, zato pa toliko bolj demonizira, pred dejansko prelomnico? Upornikov je veliko. In vsi imajo za upor tudi svoje razloge.