V zgodovinskem večeru, ko je Andreja Leški na OI v Parizu osvojila prvo medaljo - in to zlato! - se je vzporedno, v drugih dveh državah, Sloveniji in Švedski, odvijala prava drama. Za pisalni stroj je po zmagi Leškijeve namreč sedel naš največji poet, naš novi Prešeren, naš sodobni Gregorčič, naš novodobni Kette, naš aktualni Kosovel, skratka človek, po katerega žilah se namesto krvi preteka žlahtna, zlata poezija. In nastala je pesem, vrhunska stvaritev, posvečena naši olimpijski zmagovalki. Naš velikan, govorimo seveda o Igorju Pirkoviču, ki je odo zmagovalki objavil na omrežju X, je žal doma pogosto prezrt, tako da do danes še ni prejel nobene pesniške nagrade, komunisti pa blokirajo tudi podelitev Prešernove nagrade za življenjsko delo.
Uporabili so 7. b člen statuta, ki omogoča podelitev nagrade ob izrednih vrhunskih stvaritvah
A to se je, kot rečeno, v dramatični noči spremenilo. Več dosedanjih nagrajencev je namreč Švedsko akademijo, ki izbira nagrajence na področju literature, obvestilo o najbrž največji pesnitvi vseh časov. In nikoli doslej se še ni zgodilo, da bi se odbor akademije zbral čez noč in izredno, mimo sicer zabetoniranih pravil, podelil Nobelovo nagrado za literaturo. Prvi predsedujoči Švedske akademije Eric M. Runesson nam je pojasnil, da so uporabili 7. b člen statuta, ki omogoča podelitev nagrade ob izrednih vrhunskih stvaritvah, "kar objava Pirkovičeve ode nedvomno je". Podelili mu jo bodo v sredo, pridobili pa smo tudi že utemeljitev nagrade. Tako se glasi:
"Njegovo pesnjenje označujeta težnja h kultiviranju družbe in tudi želja po osmišljanju politike in športa. Za pesnika je značilen izbran privzdignjeni izraz, s katerim dosega dovršeno oblikovno strukturiranost, urejeno matematiko verzov in rime. V njegovi pesnitvi, ki ji ne najdemo para na svetu, je prepoznana in zaznana miselna igrivost, s katero skozi domišljene in dovršene rime povezuje zlate niti. Športno doživetje povezuje s svojimi intimnimi izkušnjami, svoje notranje čustvene porive opisuje na trenutke trdo, a tako zelo mehko. V njih je brez dvoma zaznati pridih patriotizma in populizma, ki pa ne prevlada in s tem ohranja univerzalnost. V iskanju pomenov, ki so širši od športa, trči ob himno, ki ga povede do pesniškega ozvezdja. S svojo zgolj na videz osnovnošolsko izpovedjo je pesnik v resnici izoblikoval doslej še ne viden ali občuten izjemen pesniški glas, ki nagovarja z estetsko dovršenostjo."
Pesem, ki je prejela Nobelovo nagrado, objavljamo.
ANDREJI LEŠKI
Ko zaslišim Zdravljico, orosi se oko
in dlan se oprime srca.
Navijali vsi smo iskreno za njo
in zdaj naša himna igra.
Ko zaslišim Zdravljico,
se ponos prebudi
in zvezde utrnejo se.
Andreja nam v žilah pognala je kri,
da komaj zavedamo se.
Ko zaslišim Zdravljico,
se vrne mi moč
in spet zavrti se moj svet,
saj ona je pač zablestela čez noč,
veselje vrnila nam spet.
Ko zaslišim Zdravljico,
mi samozavest poskoči
v nebo in naprej,
ko Leški Andreja dotakne se zvezd
v zavetju neskončnih idej.