(REPORTAŽA) Potepanje od Kočevskega in Bele krajine do osrednje Slovenije

Vedno znova, ko se podam po Sloveniji, ugotavljam, koliko krajev naše prelepe domovine poznam slabo ali jih obiščem šele prvič. Območje Kočevskega sem letos že obiskal zasebno, tokrat pa tudi službeno in gotovo se bom v te prelepe in nekoliko odmaknjene slovenske kraje še vrnil. Tam je opaziti, da zaradi delno kraškega sveta in neravnega terena redijo veliko ovc, močno se jim pozna relativno slaba cestna povezava - nimajo avtoceste, zlasti do Ljubljane. Po pol stoletja pa jim je le uspelo znova vzpostaviti železniško povezavo med Kočevjem in Ljubljano, v zadnjem obdobju tudi veliko stavijo na turizem. Letos so našteli 18 tisoč prenočitev v treh poletnih mesecih - junij, julij, avgust, kar je celo dvotretjinska rast glede na predkoronsko leto 2019, ko so imeli vsega deset tisoč prenočitev, ob tem je bila letos 15-odstotna rast deleža tujih gostov, največ iz Avstrije, Italije, Nemčije, Nizozemske, Belgije. Narašča tudi število kolesarskih turistov, ki prikolesarijo iz sosednje hrvaške Istre. Tovrstni turizem se lepo razvija, saj dograjujejo veliko kolesarskih poti.

Kočevsko: Velika verjetnost, da boste ugledali medveda

Vesna Malnar Memedovič, direktorica Javnega zavoda za turizem in kulturo Kočevje, pove, da so v letih 2014/15 na Občini Kočevje pričeli razmišljati, da bi razvijali turizem. Ko so obnavljali stari kino v okviru kulturnega centra, so se odločili ustanoviti zavod Kočevsko in so spisali strategijo, v kateri so regijo sprva poimenovali Čari odmaknjenosti, a so jo leta 2016 z novo strategijo preimenovali v Kočevsko - skrivnostni gozd Slovenije. Vmes so obnovili stari vojaški objekt - bunker Škrilj, ki je bil še do nedavnega zaprt za javnost. V primeru odvržene jedrske bombe bi bilo v njem mogoče preživeti tudi sto dni, saj je skrit 80 metrov pod površjem, s 500 metri podzemnih hodnikov in šestimi podzemnimi sobami, z lastnim vodnim zajetjem in dvema generatorjema za pridobivanje električne energije. V zavodu Kočevsko so podpisali pogodbo z ministrstvom za obrambo tudi za v prihodnje, tako da bo bunker ostal odprt za turistične oglede, obenem bo nanj vezanih še nekaj turističnih ponudnikov. Kočevsko ima težavo kam se uvrstiti, saj ni ne Notranjska, čeprav je kraško območje, ne Dolenjska, še najbolj je vezano na Ljubljano, sega pa od Turjaka do Kolpe.

Na področju turizma kočevska občina sodeluje z občinama Kostel in Osilnica, z Ribnico pa še niso našli skupnega jezika, kar bi jim odprlo tudi pot do sodelovanja še z občinama Sodražica in Loški Potok. Problem destinacije je premalo nastanitvenih kapacitet, saj ima Kočevsko zgolj 700 postelj za turiste. Kočevje je bilo nekdaj občina z najvišjo stopnjo brezposelnosti in med gospodarsko najmanj razvitimi v Sloveniji, kočevska turistična organizacija pa je trenutno v trojni vlogi: kot lokalna turistična organizacija, kot turistični ponudnik in tudi kot turistična agencija, a zadnjima dvema bi se sčasoma želeli odpovedati, ko se bo lokalni turizem dovolj okrepil in začel privabljati dovolj zasebnih investitorjev. Dostopnost z vlakom, ki je šele pred letom dni Kočevje po pol stoletja povezal z Ljubljano, je za zdaj slaba, zlasti ob koncih tedna, ko bi ga turisti najbolj potrebovali. Tudi avtobusne povezave bi lahko bile boljše, je pa opazno, da v zadnjem obdobju slovenski upokojenci bolj uporabljajo brezplačne prevoze v javnem prometu. Sodelovanje z lokalno skupnostjo, tudi pri promociji, se je v času koronavirusa še utrdilo. Digitalizacija je postala del našega življenja in to upoštevajo tudi snovalci kočevskega turizma, njihova strategija naslavlja butični turizem, torej majhne skupine turistov in da je veliko dogajanja na prostem.

Na področju kulinarike se kočevska regija še razvija, čeprav je vse bolj prepoznavna po pripravi divjačine, katere je tam veliko. Prav tako skušajo turistom omogočiti, da vidijo medveda, in v ta namen postavljajo opazovalnice. Zagotavljajo, da je 80-odstotna verjetnost, da bo obiskovalec medvede videl, če pa se to ne zgodi, podarijo kuponček, ki ga je mogoče unovčiti za druge aktivnosti. Prav tako ponujajo foto opazovalnice, od koder lahko medveda posnamejo profesionalni ali ljubiteljski fotografi. Pragozd je mogoče videti le s 3D-očali in 360-stopinjskim pogledom, saj se ta območja razvijajo sama, brez vpliva človeka, in vstopanje nanje ni dovoljeno. Vidite lahko ležeče drevesne hlode, ki pa so še vedno polni življenja, saj jih druge živalske in rastlinske vrste izkoristijo za svoj obstoj. Na Kočevskem imajo zgolj eno planinsko kočo, zato bi bilo dobrodošlo, da bi imeli več gozdnih koč, kajti trenutno je prav tako na voljo le ena turistična kmetija, tudi s piknik prostori z bivaki.

Po poldrugem stoletju rudniškega kopanja je sedaj zelo obiskano Rudniško ali Kočevsko jezero, kjer se zadnja tri desetletja razvija turizem. Zelo je napredoval MTB trail center v Dolgi vasi pri Kočevju, ki ga je predlani prevzel zavod Kočevsko, tam so na voljo različne steze za gorske kolesarje pa mnogi objekti za učenje veščin v tem specifičnem, a vse bolj priljubljenem športu. Tudi tu so letos našteli za 30 do 40 odstotkov več obiskovalcev kot lani, veliko je zlasti zanimanje otrok. Dober obisk imata postajališči za avtodome ob Rudniškem jezeru in MTB trail parku. Vseh kolesarskih stez je za 15,5 kilometra in tudi s 500 metri višinske razlike. Obstaja proga Friderik, ki gre le navkreber, včasih je bilo to smučišče, danes pa velja za enega največjih kolesarskih trail centrov v Sloveniji in ima tudi vse več gostinske ponudbe.

Skrivnostna Bela krajina ponuja veliko lepega

Pot nas je nato vodila v prelepo Belo krajino. Tu nas je sprejel Boris Grabrijan, direktor Krajinskega parka Kolpa, kjer upravljajo 53 kilometrov levega brega mejne reke Kolpe, na kateri sta dva otočka. Povedal je, da nimajo večjih težav s Hrvati pri upravljanju reke, in dodal šalo, da pa si ribe razdelijo po naslednjem ključu: tiste, ki imajo šahovnico, pripadajo Hrvatom, preostale pa njim. Pohvalijo se lahko, da Kolpa premore 38 vrst rib, tam tudi gnezdi največja kolonija sivih čapelj, če boste imeli srečo, saj je plašljiv in se hitro skrije, pa vam bo pot prekrižal orel belorepec, kakor jo je le nekaj dni pred našim obiskom našemu sogovorniku. V Beli krajini so doslej popisali kar 960 vrst metuljev, med njimi takšne vrste, ki so v Evropi opazne le na tem območju. V okviru Krajinskega parka Kolpa deluje ekipa zgolj štirih ljudi.

Za območje Bele krajine je kulinarično značilna belokranjska pogača, poznano je tudi po svinjskih in govejih suhomesnatih izdelkih pa po pridelavi različnih vrst mleka ter po ovčjem mesu. Imeli smo priložnost okušati izvrstno kulinariko, sestavljeno večinoma iz lokalnih sestavin, v Gostišču Veselič v kraju Podzemelj. Prav tako smo čolnarili po Kolpi, čeprav sredi oktobra za to ni več najbolj prijazno vreme. Z električnimi kolesi pa smo se vozili po razgibani belokranjski pokrajini. Ob tem je v poletnih mesecih priljubljeno plavanje v Kolpi pa tudi raftanje in supanje. Veliko obiskovalcev pokrajine se odloči za pohodništvo, padalstvo in druge oblike rekreacije na prostem, pozimi tudi za smučanje v Gačah ali Črmošnjicah. V Beli krajini so predlani od januarja do septembra našteli 85 tisoč prenočitev, lani že 128 tisoč, letos pa se je številka ustavila pri 118 tisoč prenočitvah.

Obisk najvišje ležečih term v Sloveniji

Pot nas je vodila do vse bolj priljubljenih Term Snovik v kamniški občini, ki (p)ostajajo najbližje terme slovenski prestolnici in s tem ciljna destinacija za enodnevni obisk številnih Ljubljančanov, medtem ko se za večdnevno bivanje odločajo prebivalci iz drugih delov Slovenije - veliko je Primorcev, Štajercev in tudi Prekmurcev. Tam nas je sprejel Janez Pušnik, vodja prodaje in marketinga, ki je po rodu Korošec, vrsto let pa je delal v Moravskih Toplicah. Povedal je, da so zadovoljni z letošnjo turistično sezono, tudi po zaslugi (turističnih) bonov, običajno je pri njih polovica slovenskih in polovica tujih gostov, lani so imeli celo 95 odstotkov domačih, a vse bolj pogumno se vračajo tuji, letos naj bi jih našteli že 15 odstotkov. Opažajo pa, da se je bivanje turistov pri njih skrajšalo. Posebnost Term Snovik je, da so s 485 metri nadmorske višine najvišje ležeče terme v Sloveniji. Prav tako so izrazito ekološko usmerjene glede bivanja, gradnje, ogrevanja, ločevanja odpadkov, kulinarike, skoraj vsi izdelki pri njih so slovenskega porekla. Izvir termalne vode je približno kilometer od term v Snoviku, ki so v večinski lasti družine Hribar, na zemljišču katere so zrasle pred dvema desetletjema, in premorejo 370 ležišč (v glavnem v apartmajih). Za tamkajšnjo termalno vodo trdijo, da je odlična za prebavo. Snoviške terme (narečna beseda sno pomeni seno) se ponašajo tudi s svojim zeliščnim in zelenjavnim vrtom pa tudi sadovnjakom, zanimive so za pohodnike in kolesarje, saj ležijo pod Veliko planino. Pri razvoju term veliko pomagata Občina Kamnik in lokalni zavod za turizem in šport. Ob bazenskih in velnes storitvah v zadnjem obdobju vse bolj ponujajo knajpanje, tudi z bosonogo hojo po različnih poteh, kar smo preizkusili tudi sami - pri tem nas ni prav nič zeblo v stopala, prej nasprotno. Po Sebastianu Kneippu je celostno naravno zdravljenje sestavljeno iz petih elementov - vode, gibanja, prehrane, zelišč in zdravega življenjskega sloga, v skladu s katerim moramo biti zadovoljni sami s sabo. Od leta 2007 Terme Snovik stoodstotno izkoriščajo obnovljive vire energije, od tega kar 84 odstotkov lesne biomase, 12 odstotkov s toplotno črpalko in štiri odstotke s sončno energijo. Večino lesne biomase pridobijo, ko okoliške hribe očistijo odpadnega drevja in lesa, s čimer obenem poskrbijo za urejenost gozdnih in pohodniških poti, imajo namreč kar 500 do 600 tematskih pešpoti.

V Smledniku igrajo golf tudi pozimi

Popotovanje po osrednji Sloveniji smo s pomočjo Slovenske turistične organizacije, ki si prizadeva, da bi Slovenci - tudi v obdobju koronavirusa - čim bolj spoznavali številne še neodkrite lepote naše države, nadaljevali na igrišču za golf v Smledniku, ki sodi v skupino Cubo (z znanim hotelom z restavracijo v središču Ljubljane) v lasti ruskih investitorjev. Na tem igrišču z 18 igralnimi polji, kjer se golf igra vse leto, smo se s pomočjo golfskega trenerja Mihe Repovža učili osnov golfa in ugotovili, da igra še zdaleč ni tako preprosta, kakor se zdi na prvi pogled. Druženje smo si popestrili s tekmovalnimi vožnjami med ovirami z golf avtomobilčki in smeha ni manjkalo, zlasti ko so se začele podirati postavljene ovire. Po besedah upraviteljev golfskega kompleksa v Smledniku, ki se ponaša tudi z bogato kulinarično ponudbo, si ob Bledu najbolj prizadevajo za promocijo golfskega turizma v Sloveniji, pritegujejo predvsem igralce golfa iz tujine, da bi igrali pri nas. Ne pozabimo, da imata Nemčija ali Švedska po 600 tisoč igralcev golfa, sosednja Avstrija 200 tisoč, mi pa zgolj šest tisoč, od katerih jih redno, torej vsaj 30-krat letno, igra golf kakšnih tisoč. Golf želimo približati mlajši generaciji, stari od 35 do 50 let, je povedal Sandi Kovačević, vodja smledniškega golfskega kompleksa in direktor skupine Cubo, kjer so si tako kot pri igranju golfa tudi pri storitvah restavracije pomagali s slovenskimi turističnimi boni, še boljših časov pa si obetajo, ko bo oživel potniški promet na bližnjem brniškem letališču.

Podganček Friderik zadnji dve leti osamljen

Za piko na i smo potovanje sklenili nad slovensko prestolnico, natančneje na Ljubljanskem gradu, kjer smo si ogledali grajski vinograd s 1050 trsi, od katerih jih ima kar 700 pokrovitelje. Nismo mogli niti mimo obiska s slovenskimi vini bogato založene grajske vinoteke. Izvedeli smo, da je grajski časovni stroj zelo priljubljen pri poučevanju zgodovine, ker si učenci tam vse lažje predstavljajo in bistveno hitreje usvojijo zgodovinsko znanje. Da je obisk Ljubljanskega gradu še vedno močno odvisen od tujih turistov, kaže podatek, da se je pred koronavirusom s tirno vzpenjačo letno peljalo okrog 1,5 milijona ljudi, lani pa le še 314 tisoč, medtem ko se bo letos z njo do gradu povzpelo okrog pol milijona potnikov, kar pomeni, da je grajski podganček Friderik, maskota Ljubljanskega gradu, zadnji dve leti mnogo bolj osamljen, kot je bil v preteklih letih.