Atom String Quartet: jazzovska izdaja klasične zasedbe

Godalni kvartet - dve violini, viola in violončelo - je najbolj pogosta komorna zasedba klasične glasbe. V precej drugačni izdaji se pojavlja tudi v zabavni kavarniški godbi, v jazzu in sorodnih zvrsteh pa je bolj izjema. A ob primerni kakovosti toliko bolj opazna. Dawid Lubowicz (violina), Mateusz Smoczynski (violina), Michal Zaborski (viola) in Krzysztof Lenczowski (violončelo), vrhunski klasični glasbeniki mlajše generacije iz poljske prestolnice Varšave, so pred sedmimi leti ustanovili Atom String Quartet, ki je v domovini že prejel kar nekaj laskavih priznanj. A čeprav se po mednarodni prepoznavnosti še ne more meriti na primer s slavnima kvartetoma Balanescu ali Kronos, se jima utegne z vztrajnostjo (odločenost nadaljevati skupaj se odraža tudi v njihovem imenu - atom izvorno pomeni nedeljiv) in prodorom v tujino kaj kmalu postaviti ob bok. Mariborska publika se je imela v torek zvečer v mali dvorani Narodnega doma (ND) izjemno priložnost na lastne oči in ušesa prepričati o tem, a jo je izkoristilo le za dobrega pol avditorija obiskovalcev. Žal, že spet.
Mala dvorana je sicer standardno prizorišče jazzovskih dogodkov, a tokratnega je v okviru cikla Blue Planet pripravil zavod Etnika, ki svoje koncerte letos sicer prireja v dvorani Gustaf kulturnega centra Pekarna. Ta pa za klasični komorni kvartet ni najbolj primerna. Tudi sicer se je premestitev v ND izkazala kot dobra poteza, saj je bil koncert vendarle obiskan vsaj malenkost manj porazno od prejšnjih. In če je to začetek tesnejšega sodelovanja Etnike z ND, je že to kar spodbudno (če nič drugega, da bi se vsaj izognili terminskemu prekrivanju prireditev, ki nagovarjajo sorodno publiko). A ker je vsak začetek težak, tudi tokrat ni šlo povsem brez zapletov. Medtem ko je Etnika najavila začetek koncerta ob 20.30, se je v najavah ND tista tridesetica misteriozno izgubila in mnogi obiskovalci so prišli že ob 20. uri. Namesto nekaj minut čez 20.30 se je koncert tako začel nekaj minut prej in nekateri so pač malce zamudili. So pa ob skoraj uro in tri četrt dolgem nastopu brez premora prišli izdatno na svoj račun tako ljubitelji klasičnega muziciranja kot bolj melodične verzije sodobnega jazza.