Opus opernih stvaritev skladatelja Tomaža Sveteta je za slovenske razmere vsekakor obsežen: Kralj Malhus, Ugrabitev z Laudaškega jezera, Pesnik in upornik, Pierrot et Pierrette, Granatno jabolko, Kriton, Apologija, Junak našega časa. Za vseh osem oper je skladatelj libreto napisal sam. Zakaj se je tokrat odločil drugače in stopil v sodelovanje z libretistom Jurijem Součkom ter kje je videl v tem prednosti, sta vprašanji, na kateri ni mogoče enostavno odgovoriti.
Mnogi skladatelji imajo razvito tudi pesniško žilico, mednje vsekakor sodi Tomaž Svete. Prednost je tudi, da skladatelji mnogo bolj razumejo povezavo med tekstom in glasbo ter s tem oblikujejo primerne dolžine fraz. Slovenščina kot operni jezik ima recimo v primerjavi z italijanščino težavo, saj je v našem besedišču neprimerno več šumnikov in konzonantov, ki otežujejo petje. V nebo vpijoč primer je prevod slovite Verdijeve arije La donna e mobile, slovenski prevod Ženska je tičica, v katerega naslovni vrstici tiči že kopica problemov za pevsko izgovorjavo. Kljub zahtevnemu libretu Součka, v katerem prevladujejo izrazito dolge strofe in izrazna zapletenost, pa je Svete glasbeno linijo izpeljal v zvenečem poletu ter dramatskem sobivanju glasbe in teksta. Za opero je izbral predvsem globoke glasove, dva baritona, basbariton in bas, samo dve sopranistki izstopata iz tega nabora barvnih globin. Prav tako je tudi v njegovi instrumentaciji prevladovala nizko zveneča zvočna podoba. S tem tlakuje pot tragični vsebini, ko Antigono, ki je prelomila kraljevi ukaz - in, kot je zapisal skladatelj, "v širšem pomenu poslušnost družbenim normam" -, obsodijo na smrt.
Antigona kot oseba v operi, kot tudi že v Smoletovi drami, ne nastopa, o njenih dejanjih pa razpravljajo v medsebojnih dialogih. Svetetova opera je, tako kot Smoletova drama, razdeljena na tri dejanja. Svete v svoji melodični liniji zvesto sledi čustvenim odzivom, ki nastajajo v dramatskih zapletih. Tako z ritmično kot tudi melodično strukturo poudarja pomen besedila.
Antigona je na Slovenskih glasbenih dnevih v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji doživela uspešno krstno izvedbo, za kar so zaslužni predvsem pevci: basbaritonist Tomaž Štular kot Kreon, basist Saša Čano v vlogi Teiresiasa, sopranistka Urška Arlič Gololičič kot Ismena, baritonist Darko Vidic kot Haimon, baritonist Rok Bavčar kot stražnik in sopranistka Martina Robinšak v vlogi paža in glasnika. Pevci so izredno zahtevno notno teksturo intonančno in interpretacijsko izvedli z zelo poglobljenim odnosom do sodobne glasbe. Tak pristop je bilo čutiti tudi pri dirigentu Simonu Krečiču, ki mu je uspelo oblikovno poustvariti celoto z vsemi odtenki, ki jih zahteva zanimiva instrumentacija Svetetove Antigone. Pod njegovo zanesljivo taktirko je rdeča nit prepletanja Mešanega pevskega zbora Glasbene matice Ljubljana, Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in solistov delovala kot neprekinjeno valovanje dramatskih vzponov in padcev.
Koncertna postavitev je doživela zaslužen uspeh, zato je smiselno vprašanje o izvedbi na opernem odru
