Dvajsetega oktobra pripravljate veliki koncert s prijatelji. Že lahko razkrijete, kdo so ti prijatelji?
Koncert zaznamuje 25-letnico vaše kariere. Kaj bi rekli, če se ozrete nazaj: je bila to divja vožnja z vrtiljakom ali počasen traktorski vzpon po strmem klancu?
Bi danes kakšno stvar spremenili?
Kako pa ste vi s prijatelji? Jih imate veliko ali ste pristaš stare modrosti, da je bogat, kdor ima enega?
Pred leti ste rekli, da bi Stožice sicer lahko napolnili, da bi pa morali potem na ta račun nekaj mesecev ležati na kavču. Ste zdaj začutili, da je vendar pravi trenutek zanje?
Vam se zdaj dejansko dogaja, da morate uspešnice črtati z repertoarja, ker zanje zmanjka prostora.
Vesni Milek ste v intervjuju rekli, da je koncert za vas kot ljubljenje s publiko in da ste potem dva dni »čisto preč«. Se je lažje ljubiti z razprodanimi Stožicami ali imate raje manjša, intimnejša prizorišča?
Ko se kdaj pogovarjamo o zvezdah v Sloveniji, mi pridete na misel Miša Molk, Helena Blagne in vi.
Zanima me, kako je biti Jan Plestenjak? Predstavljam si, da je to videti tako, kot bi vam v glavo ves čas svetil reflektor.
V trgovino ste menda nehali hoditi po tem, ko je cela Primorska vedela, katero pašteto kupujete, kopate se tudi bolj malo ...
Se sploh še zavedate pogledov, ki vam jih namenjajo na ulici, ali jih znate odmisliti?
Cena pa je kar visoka. Grozno se mi zdi, da živite na morju, pa se ne kopate.
Obletnice so tudi čas za inventuro. Ste zadovoljni s tem, kjer ste? Nekje sem prebrala, da vas vedno gloda misel, da bi lahko bili še boljši ...
Še dobro torej, da pesem Naj stvari so tri ni bila megahit, saj bi vas verjetno odneslo. Takrat ste bili namreč še zelo mladi.
Odkrito priznate, da ste zelo čustveno in empatično bitje. Empatija, ki vam služi kot ustvarjalni navdih, je dvorezen meč, saj te stvari bolj prizadenejo.
Živimo v čudnih časih. Vas kaj skrbi, kam plovemo?
Intervju je bil objavljen v reviji STOP.
