Z našega koščka obale je pogled na obzorje precej omejen. Tam, kjer morje na videz prehaja v nebo, se začenjajo skrivnostne morske globine, ki proti jugu naglo padajo v podvodna prostranstva. Kaj vse skrivajo severne plitvine in južne globine Jadrana med razsipno razčlenjeno vzhodno in gladko zahodno obalo, z več kot tisoč artefakti še do maja razkriva razstava v nekdanji ribarnici na tržaškem obrežju. Predstavljeno buri domišljijo, pokaže pa le drobec najdb od antičnih časov do danes, od amfor, beneških ogledal, ostankov starodavnih plovil do žepne nemške podmornice.
Zgodovinske teme, še posebno beneška in habsburška dediščina, ter zgodovinske posledice in izzivi so v Trstu nadvse aktualni vse do danes. Tako si je razstavo Marija Terezija in Trst v zimskih štirih mesecih ogledalo več kot 15 tisoč ljudi, predavali so ugledni mednarodni gostje. Presenetljivo jo je naša javnost, kljub dejstvu, da smo Slovenci od nekdaj živeli okoli skrajno severnega sredozemskega zaliva ter bili bogato in pomembno vpleteni v zgodovinsko dogajanje, le skopo zaznala.
Dve leti po rojstvu cesarice je Trst leta 1719 dokončno stopil v tekmo z Benetkami in postal svobodno jadransko pristanišče. Mesto je naglo raslo, okoli griča svetega Justa kmalu dobilo današnjo podobo. Na nekdaj slanem močvirju so oblikovali sodobno Terezijansko četrt z mogočnimi kamnitimi stavbami, ki so naznanile novo in obenem zadnjo, kapitalistično zlato dobo severnega Jadrana.
Pred "avstrijsko riviero" so trgovali in ropali
Med gradeškimi lagunami, pod istrskimi klifi, piranskim polotokom in strmo kraško obalo povsem na severu se je konec 19. stoletja uveljavil plemiški in bogataški turizem. Vse do konca druge svetovne vojne, ko je na slikovito krajino in zaliv za desetletja legla senca železne zavese, se je res veliko dogajalo: vladali so Rimljani, Oglej, Bizanc in seveda najdlje Benetke, vmes kratko Francozi in spet dolgo Avstrijci, končno še Italijani pa Jugoslavija in njeni dediči. Artefakte teh preteklih stoletij z vnemo in strastjo išče avtorica razstave, cenjena podvodna arheologinja, ki pojasni, da sta v morju prav mulj in pesek imenitna konzervansa vsega, kar leži na njegovem dnu. In pred slovensko obalo ni potonil le znameniti Rex, nekdaj najhitrejša potniška velikanka sveta ...
Furlanska morska arheologinja Rita Auriemma je kuratorka imenitne in edinstvene razstave z nenavadnim naslovom Morje intimne bližine, ki je še do 1. maja odprta v prostorih (Salone degli Incanti) stare ribje tržnice na osrednjem tržaškem obrežju. Ponuja več kot 1000 objektov različne starosti in velikosti, ki jih je kakšnih 50 potapljačev in raziskovalcev iz Italije, Slovenije, Hrvaške, Črne gore in Grčije dvignilo iz Jadrana. In okoli teh predmetov se pletejo imenitne zgodbe.
Razstavne vitrine so domiselno umeščene v stilizirano kopijo davne galeje Julije Feliks iz drugega stoletja, ki so jo našli kakšnih dvajset milj pred Gradežem. Verjetno se je potopila v neurju, v razbitini se je ohranilo 560 amfor. Na nasprotni hrvaški obali so pirati v 16. stoletju potopili galejo (z beneškim steklom in ogledali) za znameniti harem sultana Murata III., najstarejšega sina Selima II. in Benečanke Nurbanu. Možak po volji Alaha je vladal pod težko roko janičarja, kasneje mogočnega velikega vezirja Mehmeda Paše Sokolovića, po njegovem umoru pa pod vplivom harema in njegove najljubše žene Safiye, ugrabljene hčerke beneškega oblastnika na Krfu.
Iz mulja pred škedenjsko železarno
Večji predmeti in kosi na razstavi so deli bojnih ladij, tudi nemške enosedežne podmornice iz druge svetovne vojne. "Jadran, čeprav po pomenu že dolgo le žepno morje, je po najdbah bogata zakladnica!" je navdušena Auriemma. Tisto, česar ne morejo dvigniti, pa pred ljubitelji in iskalci zakladov ter brezobzirnimi plenilci čudežnega podvodnega sveta zavarujejo s velikimi kovinskim kletkami, saj je trgovinami z podvodnimi zakladi nadvse donosen posel.
Slavni mariborski admiral
Zgodb o slavni tržaški pomorski preteklosti, mnoge so tesno povezane z usodo slovenskega zamejskega življa, je res veliko. Tisoči fantov od Štajerske do Istre, so postali mornarji, kot razkrivajo arhivi, mnogi med njimi častniki in poveljniki. Lani je minilo 190 let od rojstva viceadmirala Viljema von Tegetthoffa, ki je luč sveta ugledal 23. decembra 1827 v današnji Slovenski ulici v takrat avstrijskem Marburgu - Mariboru. Bil je sin češkega častnika, že v 18. stoletju je njegove prednike v plemiški stan dvignila Marija Terezija, po mami je bil v sorodu z dunajskim županom, baronom Seillerjem. Nižje šole je Viljem obiskoval v Mariboru, nato so ga za pet let poslali na mornariški kolegij v Benetke, kjer se je ob koncu kalil še v pomorski blokadi upornega mesta na vodi revolucionarnega obdobja 1848/49.
Mladi mož je sodeloval v ekspedicijah po svetovnih morjih, poveljniško kariero je začel leta 1854 na oskrbovalni ladji Elisabeth, leto kasneje je bil na parniku na kolesni pogon Taurus v nemirni delti Donave, kjer so merili moči Rusi, Angleži in Osmansko cesarstvo. Izkazal se je v organizaciji in diplomaciji, v Ameriko je spremljal cesarjevega brata, nadvojvodo Ferdinanda Maksa, ki je bil odgovoren za mornarico. Kmalu je postal kapetan linijske plovbe in prevzel avstrijske ladje na Bližnjem vzhodu.
Od Helgolanda do zmagoslavja pred Visom
V nemško-danski vojni je Tegetthoff sodeloval na strani avstrijsko-pruske naveze v bitki za Helgoland (9. maj 1864) in kljub velikim izgubam pripomogel k zmagi. S 37 leti je Mariborčan postal kontraadmiral, v bitki pri Visu so Avstrijci poleti 1866 pod njegovim vodstvom premagali precej močnejše Italijane.
Iznašel je formacijski napad v klinu z zaletavanjem v trupe nasprotnikovih ladij. Tako mu je uspelo prebiti nasprotnikovo linijo in potopiti poveljniško ladjo Re d'Italia. Bitka sicer ni imela pomembnih posledic, je pa pomenila konec italijanske prevlade na Jadranu. Povišan v viceadmirala se je odpravil na študijska potovanja v Francijo, Veliko Britanijo in ZDA. Iz Mehike je v Trst prepeljal truplo v revoluciji usmrčenega habsburškega kralja Ferdinanda Maksa. Zatem se je lotil nove organizacije mornarice, cesarja Franca Jožefa I. je spremljal na odprtje za Jadran in Trst strateško pomembnega Sueškega prekopa in v Sveto deželo.
Mulj in pesek sta imenitna konzervansa
Ujeta v večnem ledu
Polarna ekspedicija se je odvijala med letoma 1872 in 1874, večina 24-članske posadke je bila iz Istre in Dalmacije. Raziskovalna ladja Admiral Tegetthoff je bila masiven lesen trijambornik s pomožnim parnim motorjem, zgradili so jo v nemškem Bremerhavnu. V dolžino je merila slabih 40 metrov, sedem v širino, ugrez pa je znašal 3,5 metra. Zmogla je 520 ton tovora. Sto štiri leta po ekspediciji, leta 1978, je pri otoku Lamont ruski raziskovalec našel pošto v steklenici.
Na zgodovinsko misijo, prvo in edino plovbo, se je odpravila 13. junija 1872 pod poveljstvom kapitana Carla Weyprechta (in norveškega strokovnjaka za ledena morja, kapitana Ellinga Olafa Carlsona), vodja ekspedicije je bil Julius von Payer, posadko je spremljalo osem psov s sanmi. Pot v Barentsovo morje se je kmalu izkazala za usodno napako, kapetan je namreč domneval, da obstaja v ledu prost prehod mimo severnega tečaja na Japonsko. S posadko je leta 1873 dosegel neznano otočje, ki so ga poimenovali po cesarju Dežela Franca Jožefa.
Pod trupom se je zagozdil velik kos ledene plošče in ladja se je z njim nemočno pomikala proti severu. V ledu so preživeli dve kruti arktični zimi, potem se je vodja odprave, po izobrazbi geograf, v obupu odločil, da bo skušal s sanmi brez psov prodreti na sever do 82 stopinj severne širine. Po 17 dneh je ekipa 12. aprila 1874 res dosegla najsevernejšo točko arhipelaga. Potem so se vrnili in sklenili maja zapustiti ukleščeno ladjo in se prek plavajočega ledu odpraviti na jug. Z dragoceno opremo naložene čolne so možje deloma vlekli čez led. Triletna ekspedicija je terjala le eno žrtev, za jetiko je preminil strojnik Otto Krisch, ki so ga pokopali v takrat domnevno najsevernejšem grobu sveta.
Izmučena odprava je po treh mesecih poti skozi belo puščavo avgusta 1874 v zalivu otoka Nova Zemlja naletela na posadko ruske ribiške ladje Nikolaj, ki jo je po pogajanjih in plačilu odložila v Vardu blizu Severnega rta, da so se lahko z linijsko oskrbovalno ladjo končno vrnili v Hamburg. Sodobni avstrijski pisatelj Christoph Ransmayr je leta 1984 o avstrijski polarni odpravi objavil roman Strahovi ledu in teme.
Leta 2003 je 3sat predvajal dokumentarno dramo Ledena past, že leta 1996 so Avstrijci v sodelovanju z ORF Universum posneli 150-minutno dokumentarno dramo Arktis Nordost. Za snemanje so na Dunaju zgradili repliko S/X Admiral Tegetthoff in jo z veliko truda prepeljali na kraj dogajanja. Žal je začetni zagon minil, filmski model je pozabljen končal pri celovškem minimundusu, predvidenega muzeja v Celovcu ali Trstu niso zgradili, tudi društva ni več.
