Matija Stepišnik
Lanzarote ni najbolj množično oblegan ali razvpit otok kanarskega arhipelaga v Atlantskem oceanu, a je najbrž najbolj originalen, samosvoj, za marsikoga tudi najlepši. Posebnost, nenavadnost in tudi nekakšno skrivnostnost mu vdihuje divje vulkansko površje, na katerem se barve prelivajo od črne prek sive, rjave do rdeče. Lanzarote ima ob vulkanskih gorah še veliko klifov, ki jemljejo dih, fantastičnih pečin, okoli katerih zavija veter, pod njimi pa izjemno lepih majhnih lagun ali neskončnih peščenih plaž. Do leta 1736 so na otoku - od vseh Kanarskih je najbližji Afriki, le enajst kilometrov vstran pa je tudi Fuerteventura - bruhali vulkani, ki so povsem spremenili in določili podobo pokrajine. Skoraj četrtino otoka, tudi najrodovitnejšo zemljo, je prekrila lava, pri čemer je bila ta plast debela kar do deset metrov. Uničenih je bilo več kot deset vasi. Nastale so Montanas del Fuego ali po slovensko Ognjene gore, ob tem pa so vzniknili še številni drugi manjši in večji vulkani, ki so danes del izjemnega narodnega parka Timanfaya. Obisk tega parka je gotovo "top choice", tako rekoč nujnost in vrhunec potepanja po otoku Lanzarote.
V nekaj nekdanjih vulkanskih kraterjev in/ali na njihov rob se lahko odpravite kar sami, peš, kar je posebno doživetje, saj se človek počuti, kot da se sprehaja po katerem drugem planetu. Ali pa si lahko to domišlja, če ima vsaj malo domišljije. Zelo zanimiv pa je tudi 45 minut dolg obisk vulkanske pokrajine z avtobusom, ki pelje po krožni poti med kraterji, previsi, mogočnimi vulkanskimi nanosi. To je zelo posebna izkušnja vulkanskih stvaritev, skulptur, ki se dvigajo iz zemlje ob ponekod prepadni poti. Kraterji so različnih barv in oblik, vsekakor pa zelo fascinantni. V osrčju parka, kjer je tudi restavracija - v njej pečejo piščančje meso kar nad vročim zrakom iz notranjosti zemeljske skorje - vam uprizorijo še umetni gejzir, saj je zemlja še vedno vroča: šest metrov pod površjem je temperatura okoli 400 stopinj Celzija. Vstop v park z avtomobilom odrasle stane 20 evrov, za otroke je cena 10 evrov, vključuje pa tudi omenjeno avtobusno vožnjo. Pod črto: vsekakor toplo priporočam.
Polotok Papagayo je pravljičen
Lanzarote je četrti največji izmed Kanarskih otokov, ki seveda vsi spadajo pod Španijo. Na njem živi slabih 150 tisoč ljudi, daleč največ v glavnem mestu Arrecife, kjer je tudi letališče. Zanj si splača vzeti nekaj ur za sprehod in kakšno kosilo. Za kopanje, pohod in jutranji tek je bil za nas najbolj izjemen polotok Papagayo s številnimi bolj in manj skritimi lagunami, ki jih objemajo krasne pečine, po katerih se lahko tudi sprehodite (seveda pazljivo!), in izjemnimi plažami. Srečali smo tudi številne trail tekače in pohodnike, ki se podajo po otoku čez drn in strn. "Kanarci" so sicer znani kot otoki večne pomladi, tudi v zimskem času so bile temperature prijetne, čez dan do 25 stopinj Celzija, zvečer kakšnih deset manj, a ozračje hladijo močni vetrovi, ki jih tam morate vzeti v zakup, so namreč kar stalnica v vseh letnih časih. Zato je vetrovka vsaj v zimskem času vsekakor nekaj, kar morate uvrstiti v prtljago. Če želite na polotok Papagayo z avtomobilom, boste plačali 3 evre vstopnine. Tam se ustavijo številni avtodomarji in prenočujejo na urejenih parkiriščih, srečali pa smo tudi takšne, ki so se utaborili kar blizu plaže. Kopanje je v tem času možno, temperatura morja je okoli 20 stopinj Celzija, a bolj v kakšnem od manj prepišnih zalivov. Neskončne plaže omogočajo številne aktivnosti, naša fanta sta uživala predvsem v igranju nogometa na pesku.
Plaže Papagayo ležijo ob turističnem kraju Playa Blanca, kjer smo tudi prebivali. Na voljo je raznovrstna kulinarična ponudba, veliko je pubov in drugih lokalov, kjer se lahko okrepčate. Ker smo bili na družinskem potepu z otrokoma, starima sedem in devet let, nočnega življenja nismo preizkušali. Hrana je odlična, seveda ne manjka niti raznovrstna ponudba tapasov. Otok smo prevozili po dolgem in počez z najetim avtomobilom (za cel teden smo odšteli 140 evrov plus zavarovanje), ceste so dobre in varne. Bencin je cenejši kot pri nas. Otok je majhen in obvladljiv, z enega konca na drugega ne boste potrebovali več kot uro.
Eden od lepotcev otoka je kraj El Golfo (kakšnih 20 kilometrov od Playe Blance), kjer so odlične ribje restavracije, s krasnim razgledom na Atlantik. Cene so tam podobne slovenskim. Ob El Golfu je Zeleno jezero (Lago verde). Ime je dobilo zaradi barve vode v njem, ki jo ustvarja velika količina posebnih mikroorganizmov. Jezero leži med oceanom in vulkanom, zaradi katerega je tudi nastalo. Razgledi so sijajni. Blizu so tudi zanimive soline (Salinas de Janubio) in pa slikovite pečine Los Hervideros, v katere se z vso silo zaletava morje. Predvsem boste tam doživeli vse čare neokrnjene narave, povsem drugače kot v kakšnih krajih masovnega turizma z veliko betona. El Golfa ne izpustite!
Od vinske La Gerie do surferske Famare
Na severni strani otoka je "odpičen" kraj Famara, prestolnica surfanja na valovih in kajtanja. Ljubitelji teh športov tam res uživajo v razmerah močnega vetra, celotno vzdušje pa je nekoliko boemsko, avanturistično, mladostno. Na poti tja se lahko ustavite še v šarmantnem kraju Teguise v notranjosti otoka. Gre za nekdanjo prestolnico, v kateri je veliko zgodovinskih stavb. Ta naziv je imela kar 450 let, velja za najstarejšo naselbino na Kanarskih otokih, ustanovljeno leta 1402. Konec tedna tam zaživi živahen sejem, na katerem je mogoče kupiti lokalne sire, vina in drugo. Privoščite si kaj za pod zob in zraven še kak deci rdečega. In če že omenjamo vino: vsem ljubiteljem žlahtne kapljice, pa tudi vsem drugim se splača nekaj časa nameniti tudi posebni vinorodni regiji La Geria. Pogled, ki se odpre s terase katere od tamkajšnjih vinskih kleti, je zanimiv in spet kar nekoliko "vesoljski", kajti polkrožni kamniti zidovi varujejo zeleno vinsko trto pred neusmiljenim vetrom. Vinorodna zemljišča pokrivajo črn pepel in ostanki vulkana. Med izbruhom v 18. stoletju je bila celotna pokrajina pokrita s pepelom in lavo. Za vinsko trto izkopajo jame, ki imajo premer do pet metrov, globoke pa so do tri metre. Najbolj razširjena vinska sorta je malvazija. Z veseljem vam bodo razložili vse o pridelavi vina v tamkajšnjih razmerah.
Kolesarjenje po Graciosi in jamski svet
Na skrajnem severnem delu otoka je nad Famaro pogorje Risco de Famara, kjer se lahko zapeljete do razgledne točke Mirador del Rio. In spijete kavo, pokusite kakšno sladico. Od tam se odpre pogled na otoček Graciosa, kamor se lahko odpravite na dnevni izlet z ladjico. Tam si najamete kolo in raziskujete otok s številnimi plažami in visokimi valovi. Med kolesarjenjem vas ne bodo motili avtomobili, ker jih tam ni. Vsekakor si kakšen popoldan rezervirajte tudi za ogled jamskega sveta. Najbolj znana je jama Cueva de los Verdes (Jama zelenih), ki je znana po podzemni koncertni dvorani za 500 obiskovalcev. V preteklosti so se v jamah skrivali pred pirati in trgovci s sužnji.
Otok ima tudi pestro ponudbo muzejev (v Playi Blanci je tudi podmorski muzej, odličen cilj za potapljače), galerij in drugih krajev za kulturne užitke. Nič ni naključno: otok je zelo ličen, urejen, čist, arhitekturno zasnovan zelo sistematično, po strogih pravilih gradnje in urbanizma, vse fasade so bele, strehe ravne. Celotna arhitektura je usklajena z vulkansko pokrajino. Za vse to je zaslužen najpomembnejši človek za razvoj otoka, Cesar Manrique, lokalni umetnik, slikar, arhitekt, ki si je prizadeval za ekološki, trajnostni razvoj otoka. Še danes ga slavijo na vseh koncih in krajih, njegov podpis pod podobo otoka je neizbrisljiv. Na otoku ni tako ogromnih hotelskih kompleksov in nakupovalnih središč ali stolpnic kot denimo na Gran Canarii.
Ne nepomembno za potovanje: na Lanzarote vsak teden eden od nizkocenovnih letalskih prevoznikov leti iz nam bližnjega Zagreba. Je en teden dovolj? Je, dolgčas vam ne bo niti za minuto, pa še kaj bo ostalo za naslednjič, če se boste odločili vrniti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
