Tomaž Ranc
Za prebivalce mesta Celovec ste bili na Radišah "oni Vindišarji tam zgoraj", "bogu za hrbtom živeči", ampak ste se temu zoperstavljali z izrazom "bogu na rami sedeči" z večplastno kulturno identiteto kot prednostjo. Kot bivši inšpektor, pisatelj in zavedni Slovenec imate gotovo vpogled, kakšno je trenutno vzdušje med Korošci na avstrijski strani.
Kako pa je z Radišami in drugimi vasmi s čudovitim razgledom na Celovec zdaj?
Kako je z vpisom v dvojezične šole in kakšni so trendi?
Če vprašam bolj radikalno, ali je slovenski živelj na poti utopitve v nemško kulturno okolje?
Kako se odraža, kaj opažate, širše kulturne spremembe, ki slovenščine ne jemljejo kot trend?
Se pa s slovenske strani zdaj povečuje vpis v šole na avstrijski strani?
Slišal sem od učenca, da je na trgovski akademiji v Celovcu veliko ljudi z Balkana, ki seveda ne znajo slovensko?
Na primer?
Pred dvema letoma je zavedni Slovenec Štefan Domej iz Rinkol za Večer dejal, da bodo slovenski ekonomski migranti v Avstriji v dveh letih ponemčeni, če se ne bodo vključili v slovenske dejavnosti. Kaj menite o tem?
Saj ne gre za krč, če to sprejemaš kot normalnost, je lahko jezik ključ za prednost ...
Morda je lahko uspeh v smeri širitve stikov, sodelovanja v smeri Slovenije s konkretnimi sodelovanji v poslovnem svetu in na drugih ravneh. Večkrat smo že rekli, da je Peca zgled, kako lahko enoten prostor zaživi.
So pa gospodarski stiki, zdaj se mi zdi, da prihajajo iz Slovenije kot poceni delovna sila.
Intenzivirali bi lahko izmenjave.
Povezovalna infrastruktura je pa slaba. Komunikacije bi se še lahko izboljšale z boljšo železnico, cesto, so skupaj ugotavljali župani z obeh strani.
Koroški deželni glavar Peter Kaiser vam je pred dvema letoma izročil nagrado - veliki častni znak dežele Koroške za prireditve Dober večer, sosed - Guten Abend, Nachbar, ki ste jih zasnovali s ciljem medkulturnega dialoga. Ste ga očitno zelo pogrešali.
Pa je bilo sprejeto dobro samo po sebi?
Tudi koroški podjetnik Franc Skuk pripisuje Kaiserju veliko zaslug, da je Koroška bila uspešna na Interregovem razpisu za projekt Geopark Karavanke, kjer konkurira z medregijskimi projekti na Štajerskem.
Je Haiderjeva era dokončno mimo?
Za kaj ste si prizadevali pri njem?
Koliko je zdaj dvojezičnih šol?
Ob strokovnih člankih o dvojezičnosti in medkulturnosti ste kot pisatelj med drugim napisali knjigo o Radišah pa narečno knjigo Vamprat pa Hana, Domislice, čenče, šale, laži. V knjigi Anisja pa ste opisali tudi osebno zgodbo vaše matere, 15-letne pregnanke iz Ukrajine. Njena pripoved opozarja na usodo milijonov pregnancev z vzhoda. Kaj nam pripoveduje v luči sedanjih migrantskih kriz?
Danes se ljudje ukvarjajo z napredkom, ekonomskimi in človeškimi izzivi sodobnega časa po eni strani, a dilemami preživetja na drugi strani, kot pri zgodbi vaše matere ...
Po dolgih letih vam je uspelo celo navezati stik z materino družino v Ukrajini?
Pri svojem delu dajete prednost širokemu sodelovanju - "kulturi pisanih travnikov in s tem sprejetosti in integraciji drugačnih v skupni Evropi pred skromno ograjenim vrtičkarskim mišljenjem", sem prebral. Kakšna pa bo prihodnost Evrope? Nova socialna omrežja bi lahko odprla te vrtičke.
So v Avstriji telefoni v šolah dovoljeni?
