Izpadi trme so običajen odziv otroka v situaciji, v kateri občuti jezo. Izpade trme ima kar okoli 90 odstotkov otrok med drugim in tretjim letom. Ker se mlajši otroci komaj učijo uravnavati čustva in svoje vedenjske odzive, so lahko ti izpadi zelo intenzivni in zato naporni tako za starše kot tudi za otroke. Zato je pričakovano, da skušajo starši te izpade preprečiti. Pogosto skušajo to doseči s popustljivostjo, ki pa pri otroku verjetnost in intenzivnost izpadov trme stopnjuje – otrok namreč pogosto dobi izkušnjo, da mu včasih, če vztraja dovolj dolgo, uspe uveljaviti svojo voljo. Če smo otroku izrekli zahtevo, je pomembno, da pri tem vztrajamo in ne dovolimo, da bi se otrok z izpadom trme izognil izpolnitvi naše zahteve. Izbruhi trme so naučen odziv otroka v situaciji, ko je frustriran – če je otroku v samo enem od desetih primerov uspelo z izbruhom trme uveljaviti svojo voljo, ki je v nasprotju s pričakovanji staršev, pridobiti ugodnost ali se izogniti zahtevi, je veliko večja verjetnost, da se bo to vedenje ponovno pojavilo. Zato je tudi pomembno, da svoja pričakovanja prilagodimo otrokovi starosti in postavljamo zahteve v obsegu tega, kar otrok zmore. Starši skušajo izpade trme skrajšati ali preprečiti tudi z razumskimi razlagami otroku, da "trmarjenje" ne bo pomagalo in da ne bo s trmo nič dosegel, kar pa ni učinkovito, sploh če je uporabljeno med izbruhom, ko otroka preplavljajo močna čustva. Tudi grožnje ali obljube in podkupovanje niso učinkoviti pri zmanjševanju pogostosti ali intenzivnosti izbruhov trme.
Kako ravnati, da bo izbruhov manj
Učinkovita strategija za preprečevanje izpadov trme sta denimo dosledno uveljavljanje rutin in predvidljivost, na primer na področju spanja, prehranjevanja, osebne higiene, domačih in drugih zadolžitev, obveznosti in podobno. Predvidljivost daje otroku občutek varnosti in vzpostavljene rutine, navade pa zmanjšajo otrokovo potrebo po upiranju. Hkrati z rutinami poskrbimo za dosledno zadovoljene telesne potrebe, saj v stanju nezadovoljenih potreb otrok še težje prenaša frustracije in slabo uravnava svoja čustva in odzive.
Čeprav so izpadi trme v razvoju otroka nekaj normalnega in pričakovanega, pa je njihova intenzivnost predvsem močno povezana z načinom odzivanja staršev. Pomembno je, da smo starši zgled mirnega soočanja s frustracijami in da se tudi na otrokov izpad odzovemo mirno oziroma se sprva sploh ne odzovemo. Otrokovemu motečemu vedenju je treba namenjati čim manj pozornosti, kar v praksi pomeni ignoriranje izpadov trme. Raziskave pa kažejo, da starši v 80 odstotkih primerov otrokovega izpada trme ne zmorejo ignorirati. Starši, ki jih otrokovi izpadi trme skrbijo in ki so negotovi glede ustreznosti in učinkovitosti svojih reakcij, se lahko vključijo v program Neverjetna leta, ki je namenjen urjenju starševskih veščin. Program izvajamo tudi v Svetovalnem centru Maribor in je za udeležence brezplačen, saj ga financira ministrstvo za zdravje.
Krepimo otrokovo želeno vedenje
Da bi starši laže zdržali otrokove izpade trme in jih ignorirali, je dobro poznati nekaj zakonitosti teh izpadov. Najprej je dobro vedeti, da so izpadi trme praviloma kratkotrajni in pri večini otrok ne trajajo dlje kot pet minut. Starš, ki se tega podatka spomni ob otrokovem naraščanju trme, bo laže zdržal ignoriranje kot starš, ki pomisli, da bo izpad trme trajal cel popoldan. Če dobro opazujemo otroka, ki ima izpad trme, vidimo tudi, da njegov izbruh obsega dve fazi – v prvi fazi, ko otrok občuti močno jezo ob frustraciji, so prisotni tudi intenzivni vedenjski odzivi, kot so kričanje, brcanje, udarjanje z rokami. Ta del izbruha je dobro ignorirati. Ko otrok ugotovi, da ne bo mogel uveljaviti svoje volje, jezi sledi faza žalosti in razočaranja, za katero sta značilna jok in hlipanje. Ko se otrok začenja umirjati, torej po vrhu izpada, lahko starši izpad nehamo ignorirati in pohvalimo otroka za to, kako se je znal pomiriti in ker je prenehal trmoglaviti. Prav tako je pomembno, da dosledno prepoznamo, izpostavimo in pohvalimo ter s tem krepimo otrokovo želeno vedenje in vzpostavljamo svoj odnos z njim. Tudi sicer se bomo prenekateremu izbruhu trme izognili s tem, da bomo otroku namenjali poseben čas, to so skupne aktivnosti, ki jih izbira in vodi otrok. V programu Neverjetna leta, ki je namenjen ravno staršem vzgojno zahtevnih otrok, se z močnimi izbruhi jeze pogosto srečujemo. In skoraj polovica tega večtedenskega programa je namenjena prav krepitvi želenega vedenja na osnovi principov, kot so poseben čas, selektivna pozornost, pohvala in spodbude in podobno.
Potrebo po upiranju lahko zmanjšamo tudi s tem, da dajemo otroku razvojno ustrezne izbire – tako ima otrok občutek nadzora nad situacijo, kar zmanjša potrebo po upiranju in uveljavljanju.
Pogovarjamo se, ko smo mirni
Pomembno se je z otrokom pogovarjati o čustvih, ustreznem odzivanju, vendar to vedno počnemo takrat, ko sta otrok in tudi starš mirna. Pri tem si lahko pomagamo s slikami, knjigami, igrami (na primer pantomima, igra vlog), s čimer se otrok uči prepoznavanja in poimenovanja čustev. Raziskave kažejo, da otroci, ki imajo dovolj razvit čustven besednjak, svoja občutja lažje sporočajo in redkeje in manj intenzivno reagirajo z vedenjskimi izbruhi. Okoli četrtega leta se veliko otrok že nauči bolje prepoznavati in obvladovati svoja čustva, zato se z izpadi trme srečuje le še dobra polovica staršev štiriletnikov.
Če opazimo, da otrokovi izpadi trme vztrajajo tudi po četrtem letu starosti, ali če so tako intenzivni, da prihaja med izpadi do poškodb, če torej odstopajo od razvojno značilnih in pričakovanih izpadov, je smiselno o tem spregovoriti s pediatrom ali poiskati nasvet psihologa. Svetovanje je pogosto neizogibno takrat, ko otrokovi izpadi trme prerastejo v vedenjske izbruhe ali ko so znak ali del motnje, kot je motnja avtističnega spektra, hiperkinetična motnja, motnja vedenja in podobno. Ti otroci, še bolj kot običajno razvijajoči se, potrebujejo prilagojene pristope vzgajanja in neposredno poučevanje določenih spretnosti, pomoč pri izražanju čustev in treninge čustvene in vedenjske regulacije.
Vsi otroci, ne glede na to, kako poteka njihov razvoj, pa potrebujejo ljubeče starše, ki zmorejo z njimi vzpostavljati pristne in tople odnose, ki jim ponujajo oporo in razumevanje, hkrati pa postavljajo jasne meje.
