Olga Špes je vztrajna vedoželjnica, ki zadnjih pet let obiskuje izobraževalne programe na Ljudski univerzi Slovenska Bistrica. V tretjem življenjskem obdobju si je vzela čas zase in pri svojih 68 ponosno pove, da je odkrila smisel življenja v učenju, spoznavanju novega in raziskovanju neznanega.
Ste ena najbolj zavzetih učenk Ljudske univerze Slovenska Bistrica. Kako bi se predstavili sami?
Sem Olga Špes, prihajam iz Slovenske Bistrice. Končala sem trgovsko šolo in se zaposlila. Po rojstvu tretjega otroka, ko nisem imela varstva, pa sem se odločila, da bom gospodinja in mama.
Imam šest otrok, in ko so odraščali, ni bilo časa, da bi se posvetila drugim stvarem. Vzgoja je delo. Mislim, da mi je kar dobro uspelo, da so moji otroci zadovoljni in danes mogoče tudi ponosni name. Zdaj ko so odrasli in imajo že svoje družine, sem se odločila, da najdem svoj smisel življenja. Začela sem se zanimati za različne tečaje. Znanka mi je povedala za Ljudsko univerzo Slovenska Bistrica, kjer ponujajo izobraževanja in pomoč pri odkrivanju znanja. Lepega dne sem stopila k njim in vprašala za ponudbo. Najprej sem izbrala računalniški tečaj, potem je bil na voljo tečaj angleščine in sem si mislila, zakaj pa ne bi še tega. Da malo obnovim znanje. Kmalu se je pojavil še nemški tečaj in sem rekla, joj, tudi tja bo treba iti. Nemščine se pred tem nisem učila, ampak sem poskusila in je šlo. Nenadoma pa me je začela zanimati matematika. Ne vem zakaj. V osnovni šoli sem imela rada ulomke in rekla sem si, zakaj ne bi tega znanja obnovila. Vprašala sem direktorico Ljudske univerze, ali je to mogoče, in mojo željo so uresničili. Matematiko se učim že skoraj dve leti. Številke mi predstavljajo izziv. Na začetku sem mislila, da ne bo šlo. Potem pa sva z mentorico začeli vaditi in reševati vedno težje primere. Danes se mi začetne naloge zdijo smešno lahke. Letos pa sem si zaželela, da bi obnovila tudi svoje znanje slovenskega jezika.
Med najlepšimi spomini iz šolskih klopi bi le malokdo izbral samo učenje in še manj opravljanje domačih nalog. Vas pa te izjemno veselijo …
Z veseljem delam domače naloge, vsako si označim z datumom, da so vse urejene. Če kdaj kakšne ne razumem, počakam in jo z mentorico rešiva skupaj. Učenje je v tretjem življenjskem obdobju postalo moj smisel, moj cilj. Ko sem slabe volje ali se ne počutim dobro, vzamem zvezek, začnem računati in naenkrat je vse dobro. Težave izginejo. V učenju najdem veselje. Zanimivo je, da sem prvi in drugi razred obiskovala prav v prostorih današnje Ljudske univerze Slovenska Bistrica, danes nekoliko starejša pa sem spet tukaj. Pred drugačnimi izzivi, z drugačno voljo. Tudi sama takrat nisem bila navdušena nad šolo in domačimi nalogami. Zdaj pa večkrat razmišljam, kako je mogoče, da mi takrat ni bilo všeč tisto, kar danes delam s toliko veselja.
V tretjem življenjskem obdobju ste se odločili, da si vzamete čas zase, in ga posvetili učenju. Kaj še radi počnete?
Rada hodim na sprehode, obiščem otroke, popazim vnuke. Imam jih šest, štiri fantke, dve punčki. Rada grem na izlet, na kavo s prijateljico. Redno berem, najraje romantične, družinske zgodbe, tudi komedije. Kriminalnih zgodb ne maram. V Knjižnici Josipa Vošnjaka že četrto leto obiskujem bralno značko za odrasle. Preberem od pet do sedem knjig in obnovo zapišem v brošuro, ki jo dobimo na začetku. Tudi to mi predstavlja nov izziv. Nikoli mi ni dolgčas.
Pridobivanje znanja terja svoj čas. Koliko časa namenite učenju in kako je običajno videti vaš dan?
Ljudsko univerzo obiskujem dvakrat na teden, ko sem obiskovala še tečaj nemščine, sem bila tukaj vsak drugi dan. Po štiri ure. Udeležujem se tudi dogodkov na univerzi in v knjižnici. Doma imam majhen notes, obveznosti je včasih toliko, da si jih moram zapisati, da kakšne ne pozabim. Običajno si naredim urnik in določim cilj za vsak dan. Otroci me kdaj v hecu vprašajo, če sem doma ali spet na terenu. Takrat pogledam svoj urnik in povem, ali sem prosta. Pazim, da ne špricam šole, da si ne prislužim kakšnega ukora. (smeh)
Običajno grem tudi na sprehod, urejam majhen vrt, delam za šolo, grem s prijateljico na kavo, se družim z znanci, obiščem otroke, grem z vnuki na sladoled. Moj dan je povsem zapolnjen in zdi se, da ima včasih kar premalo ur.
Kaj je vaš recept za uspešno učenje?
Najprej pospravim mizo, prinesem zvezke, delovne liste in pisala. Ko imam vse pri roki, lahko začnem delati. Skuham si kavo. Potem se je treba samo še usesti k zvezkom, vse drugo gre samo od sebe. Pri učenju vztrajam in se veselim vsakega majhnega uspeha. Veselim se, četudi mi ne uspe, tako kot sem si zamislila. Na napakah se učimo. Ko gre kaj narobe, upoštevam popravke mentorice in ponovno rešim matematično nalogo ali napišem drugo obnovo pri slovenščini. Kot v šoli, po pravilih. To je pravo učenje. Nikoli nisem užaljena, ko me mentorica popravi. Zato sem tukaj, da se naučim. Potrudim se, da doma vadim in naredim čim več. Brez vaje ne bi bilo uspeha. Imeti je treba voljo in disciplino. Ne smeš vreči puške v koruzo. Če me kdo pokliče, ko delam domačo nalogo, rečem: "Ne moti, se učim." (smeh)
Zaradi vaše vztrajnosti in veselja do spoznavanja pa so vas na Ljudski univerzi Slovenska Bistrica izbrali za ambasadorko vseživljenjskega učenja. Kaj vam ta naziv pomeni?
Enkrat sem se kot običajno prišla učit, in ko mi je direktorica povedala, da so me izbrali za ambasadorko, sem bila šokirana. To je zame tolikšna čast. Pravzaprav sem okamenela od sreče. Res mi veliko pomeni, da so opazili moje veselje do učenja.
Na ta način boste za učenje morebiti navdihnili tudi koga drugega. V tretjem življenjskem obdobju ni enostavno znova prestopiti šolskega praga. Kaj bi svetovali tistim, ki so v precepu in se še odločajo za udeležbo na kakšnem izobraževalnem tečaju ali študijskem krožku? Ali tistim, ki si mislijo, da je prepozno, da bi se začeli učiti.
Sama ne gledam televizije, ne maram nasilja in poročanja o vojnah in drugih grozotah. Odločila sem se, da bom živela čisto sproščeno in neobremenjeno. Vse informacije, ki jih potrebujem, dobim tudi brez televizije. Raje kot da bi sedela pred televizijskim zaslonom, se učim. S tem živim, učenje je moje življenje. Vsakemu, ki si želi novega znanja, bi svetovala, naj brez strahu stopi na Ljudsko univerzo. Prijazno bodo sprejeli vsakega, nič hudega ne bo. Treba je le povedati svoje želje, in če bo le mogoče, bodo uresničene. Ljudska univerza ponuja marsikaj, za vsakega se najde nekaj. Sama sem presenečena, da so mi vse to omogočili. Zelo sem zadovoljna s svojo mentorico, z njeno dostopnostjo in njeno podporo. Brez dobrega učitelja ni znanja. Sem pa tudi sama kdaj na začetku pomislila, da je prepozno za učenje. Ampak ne, nikoli ni prepozno! Kadarkoli v življenju je čas za veselje ob novih spoznanjih.
V šolskih klopeh se običajno tkejo dobra prijateljstva. Sami ste tesne vezi stkali s svojimi mentorji in učitelji. Kaj pa vaši sošolci?
Spoznala sem nekaj zelo prijetnih ljudi, s katerimi še vedno ohranjamo stike. Na tečaju sem spoznala tudi svojo dobro prijateljico Ido, s katero se druživa že štiri leta. Skupaj sva obiskovali tečaje angleščine, nemščine in računalniški tečaj. Še vedno skupaj z veseljem spijeva kavico, izmenjava novice. Ko se srečava, se pozdraviva po nemško. Tako da iz vsega tega učenja pride še kakšna šala in kak hec, ki prežene sivino. Življenje je samo eno in treba ga je izkoristiti, ga popestriti, tudi tako, da poskusimo in se naučimo kaj novega.
Se zdi ljudem, ki so vam blizu, nenavadno, da pri 68 letih hodite v šolo?
Nekateri so se začudili in rekli, da brez zveze hodim, ker tega znanja ne bom nikjer več potrebovala. Ampak jaz ne grem, ker bi karkoli kje potrebovala, grem zaradi sebe. Za svojo dušo, ker si to želim in ker to rada počnem. Take komentarje pač spregledam. Tudi ko kdo reče: "Pa kaj se učiš matematiko pri teh letih, kaj ti ni nerodno?" Ne. To je moje. Odločila sem se. Hodim že pet let in še bom hodila, dokler mi bo zdravje dopuščalo. Ne oziram se na druge, ampak nase, na to, kar čutim. Znanja pa tako ali tako ni nikoli preveč. Kdaj opazim, da kdo ne zna poštevanke, jaz pa jo znam. Večina ljudi uporablja kalkulator, sama računam na roko. To je dobro za možgane. Znanje ni nikoli brezvezno.
Na Ljudski univerzi ste tečajniki in mentorji oblikovali tesno učečo se skupnost. Bi z nami želeli deliti kakšno anekdoto iz šolskih klopi?
Z gospo Valentino sva reševali matematične naloge. Moja glava je bila že polna številk in oklepajev. Računala sem poštevanko in izračunati sem morala 9x9. Zapisala sem 72. Mentorica me je opozorila na napako, ki je seveda pomenila napačen končni rezultat. Meni pa se je zdelo čisto nemogoče in vztrajala sem pri svojem. Rekla mi je, naj še enkrat premislim, in res, 9x9 je seveda 81. Opravičila sem se. Za tisti dan je bilo dovolj računov. To mi je res ostalo v spominu, in ko se spomnim na to, se nasmejim.
Posebno priljubljen čas tekom šolanja so šolske počitnice. Si kdaj vzamete predah od učenja?
Lani sem imela samo en mesec počitnic, avgusta, ko je Ljudska univerza zaprta. Drugače prihajam tudi čez poletje. Tudi ko je vroče. Ko moje mentorice ni, prinesem naloge in jih oddam v tajništvo, jeseni pa jih popravljene dobim nazaj. Lani julija sem dobila pohvalo za vztrajno delo pri matematiki. Ko mi jo je mentorica izročila, sem zajokala od veselja. Ponosno sem nesla tisto pohvalo domov in jo pokazala otrokom.
Zdi se, da vas zanima prav vse. Vam je bila kakšna snov mrzka?
Moram priznati, da enačbe. Mentorica je predvidevala, da bom to snov takoj osvojila. Ampak mi ni šlo. Zato sva izbrali drugo temo. So stvari, ki ti pač ne grejo. Ni vsak za vse. Ampak zaradi tega, ker me ena tema ni zanimala, še ne pomeni, da bom obupala in nehala prihajati. Mentorica res vzame rdeče pisalo in popravi moje naloge, ampak ne učim se za ocene in zato nimam strahu.
Pravite, da je učenje smisel vašega življenja. Če bi danes lahko izbirali, kateri študij bi izbrali?
Učenje mi dosti pomeni za mene samo. Veliko mi pomeni, da še znam razmišljati in da zmorem doseči svoje cilje. Vesela sem, ko mi uspe rešiti težko matematično nalogo ali ulomke, dolge čez tri vrstice. Doma nimam nobene učne pomoči, živim sama, kalkulatorja nimam, računam na roke, moji listi so polni pomožnih računov in doma s svojimi zvezki in papirji zasedem celo mizo. Ko mentorica Valentina potrdi, da je moj rezultat pravi, sem ponosna nase. Z veseljem se učim učenja, zato bi danes izbrala učiteljski ali vzgojiteljski poklic. Predšolsko vzgojo ali razredni pouk. Z mentorico se kdaj pohecava, da bom počasi pomočnica učiteljice.
Česa si želite v prihodnje?
Najbolj si želim, da bi se naučila še več. V jeseni bi se rada začela učiti zemljepis. Sama nisem potovala in rada bi izvedela več o različnih državah, drugih kulturah, drugačnih načinih življenja. Zanima me tudi zgodovina. Pravzaprav je vsak predmet po svoje zanimiv. Razen geometrije, kemije, fizike in enačb.
