Začniva kar z novim romanom, se mi zdi, da sicer tega intervjuja ne bi bilo. Imam prav, se res izogibate medijem, če ni posebnega povoda, kot je recimo 800 strani debela knjiga?
Leto in pol ste pisali vsak dan. To zahteva disciplino. Zakaj torej pisatelje povezujemo z boemstvom?
Pisateljevanje je precej osamljen poklic, režiser pa dela z ekipo. A to pomeni, da imate dvojno osebnost?
Ob naslovu Druga preteklost sem pomislila, kaj bi bilo, če bi lahko spreminjali svojo preteklost. Bi vi kaj spremenili?
Ja, vsak bi želel kaj spremeniti ...
Roman je navdahnil dogodek iz vaše mladosti, ko ste srečali gospoda, ki vam je začel pripovedovati nenavadne zgodbe. Se vam ne zdi, da bi morali večkrat prisluhniti starejšim?
Velikokrat se sprašujem, kako to, da se praktično ničesar ne naučimo iz preteklosti? Se sploh lahko spremenimo ali je prav, da se sprijaznimo, da taki pač smo?
Kakšno je vaše mnenje o slavljenju mladosti? Gube je treba izbrisati, mame bi bile rade mlajše od hčera … Kako se vi spopadate s staranjem?
Letos 8. februarja ste že drugič poskrbeli za govor, o katerem se je še dolgo govorilo. Pa vendar - se vam zdi, da vas tudi slišijo?
Se kdaj vprašate, kakšen je sploh smisel ustvarjanja v klimi, kjer je bolj pomembno nakupovanje kot pa teater? Kjer za delo, ki ste ga pisali leto in pol, dobite ... se motim, če ugibam, da je honorar nekje v znesku bruto povprečne slovenske plače?
S sestro Vito Mavrič sta naredila res veliko delo, ko sta odkrila, kaj vse je naredil vajin dedek. Verjetno sta ponosna na njegove dosežke, po drugi strani pa je verjetno boleče, ko sta videla, kakšno krivico so mu delali - med drugim so nevoščljivci celo skrivali njegove zapiske.
Letos praznujete 60. rojstni dan. Bo to kakšno veliko slavje?
Vem, da ste - kot mnogi vaši ustvarjalni kolegi - nagnjeni k depresiji. Mislite, da je to zato, ker vidite preveč krivic?
Je pisanje lahko v pomoč pri depresiji?
Cel intervju je bil objavljen v majski številki revije OBRAZI.
{obrazi}{/obrazi}
{obrazi}{/obrazi}
