Saša Britovšek
Nuša Lesar,
Urša Trebušak
Živa Ivačič
Ana Marija Krese
Jan Golja
»Leta 2011 sem spoznal družino, ki gradi šolo za otroke z Downovim sindromom. Začutil sem odgovornost, da jim pomagam. In nastali so Mali koraki za velik cilj. Vedel sem, da bo projekt uspešen veliko let, ampak samo, če bo iskren in ne bo imel nikakršnih stranskih namenov. Ljudje takoj začutijo, ali je vse skupaj igra ali iskren namen. Palčico spremljam že nekaj let. In sem že komaj čakal, da jim bom lahko ponudil svojo roko. Hiša zavetja Palčica počne nekaj tako plemenitega, da je za vse nas, ki smo odraščali s svojimi starši, to nekaj povsem nedojemljivega. Ti otroci nas nujno potrebujejo. Brez naše pomoči je njihova prihodnost zelo negotova. In tega ne smemo dopustiti.«
Urša Trebušak
»Po vseh teh letih, odkar vsak oktober poteka akcija, smo zdaj že tako uigrana ekipa, da življenje v redakciji v času akcije ni več tako hektično in nepredvidljivo. Se pa vedno brez izjeme v teh tednih čuti posebna energija in ponos sodelavcev, da lahko sodelujemo pri nečem, kar izboljšuje življenje ljudi. In letos, ko gre za tako mlade in tako ranjene otroke, je ta občutek še posebno močan. Pretreslo me je že poslušanje o otrocih, ki jih, stare le nekaj tednov ali pa nekaj let, pripeljejo v Hišo zavetja Palčica. Preživeli so tako krute stvari, ki si jih večina med nami niti zamisliti ne more, pa še niso dopolnili šest let.«
Nuša Lesar
»Moja vloga na terenu je priprava dnevnih prispevkov in večerni vklopi v oddajo Svet, tako da bom tekla bolj za spodbudo tekačem, ko lahkotneje tečejo mimo kamere. Tekla bom vsak dan malo. Če sem čisto iskrena, moj največji prispevek k tej akciji zagotovo niso pretečeni kilometri, raje pomagam na drugačne načine in sem vesela, da sem lahko del te akcije. Ne znam opisati zadovoljstva po vsaki zaključeni akciji in letos, ko imamo verjetno najtežje zgodbe otrok, se še posebej veselim, da vidim, kaj vse bomo spremenili zanje.«
Ana Marija Krese
»Ali boš tekla Svetov tek? Veliko nas bo teklo!« se spominjam vprašanj sodelavcev pred sedmimi leti. »Še ena medijsko podprta prireditev, kjer se bo trlo množic - ni šans,« sem si sprva mislila, saj sem pogovor med sodelavci spremljala površno. A ko sem ugotovila, zakaj se teče, nisem niti sekunde pomišljala: 'Bom!' In tako odgovarjam že vsa ta leta. Res me je vmes dvakrat ustavil prevelik nosečniški trebuh, a že lani sem se na traso pognala z vso družino. Tudi letos se bom od Grosuplja do Otočca. No, letos pri projektu sodelujem še kot novinarka za prispevke v oddaji 24ur.«
Živa Ivačič
»Konec septembra in v začetku oktobra sem obiskala nekaj junakov lanskoletne akcije. Srečanja z njimi, pogovor in veselo spoznanje, da si bodo tudi bolniki s cistično fibrozo letošnje leto zapomnili predvsem po lepih trenutkih, so tisto, kar mi je dalo energijo za novo akcijo. Del novinarskega dela je, na žalost, tudi poročanje o tragedijah, kjer otroci čez noč ostanejo brez staršev, o starših, ki ne znajo, ne zmorejo skrbeti za svoje otroke. V novinarskih prispevkih ni prostora za čustva, ta te po navadi dohitijo, ko vstopiš skozi domača vrata. Mali koraki za velik cilj pa so priložnost za vse nas, da naredimo več kot le prispevek o tragediji, da se trudimo in prispevamo k temu, da bi bilo takim otrokom za vsaj kakšen trenutek lažje.«
Članek je bil objavljen v reviji STOP.
