Avtomobil, ki vozi sam: Želja kupcev ali ambicije proizvajalcev? Ali kaj tretjega?

Zgodovina

Če gledamo nekoliko razširjeno, bi lahko med začetke samovoznosti vozil šteli prikaz Nikole Tesle, ki je že leta 1898 prikazal daljinsko vodenje modela barke. Četrt stoletja kasneje, leta 1925, je Američan Francis P. Houdina podobno storil z avtomobilom: opremil ga je z radijskim sprejemnikom in elektromotorji, ki so nadzorovali krmiljenje in spreminjanje hitrosti, vse skupaj pa je krmilil iz zadaj vozečega avtomobila z radijskim daljinskim upravljalnikom.

Konec 30. let prejšnjega stoletja je Američan Norman Bel Geddes že predvidel, da bi bilo mogoče (ali treba) voznika izločiti iz procesa nadzora vožnje, menil pa je, da bi se to lahko zgodilo že v 60. letih. Sledili so poskusi, pri katerih naj bi vozilo krmilile žice, vgrajene v ceste, šele v 80. letih pa so pri ameriški vojski predvideli samovoznost, ki bi jo podpiralo posebno tipalo za nadzor okolice. S hitrim razvojem elektronike in pripadajočih tipal so se apetiti še povečali, poleg vojske, vizionarskih strokovnjakov in navdušencev ter avtomobilskih proizvajalcev pa so se v ta posel pričela vpletati tudi podjetja, ki dotlej z avtomobili niso imela opravka; med njimi tudi Google leta 2009. Takrat so svoje raziskave na tem področju že opravljale nekatere pomembne avtomobilske znamke, kot so Audi, BMW, Ford, GM, Mercedes-Benz, Nissan, Toyota in Volvo.

​Tehnični in pravni okvirji za samovozna vozila

Ker je prišlo do točke, ko naj bi avtomobil čisto zares vozil sam, je bilo treba vzporedno z razvojem takšnega sistema opredeliti tudi pravne zadeve (za dovoljenje za vožnjo v prometu), kar pa seveda ni mogoče brez tehnične opredelitve samovoznosti. Ameriško Društvo avtomobilskih inženirjev (SAE International) je tako leta 2014 pripravilo smernice in definicijo avtomobilske samovoznosti s standardom SAE J3016, ki se jih drži večina avtomobilskih proizvajalcev.

​Tehnična izhodišča samovoznih vozil

Samovoznost avtomobilov se morda zdi preprosta: ustrezna tipala nadzirajo okolico, ob dodatni pomoči satelitskega sistema za navigacijo pa avtomobil na podlagi programa nadzorne elektronike, ki krmili vse njegove potrebne dejavnike (krmiljenje, zaviranje, pospeševanje), vozi sam.

A seveda še zdaleč ni tako lahko, saj sta natančno določanje vozila v prostoru in prepoznavanje okolice vse prej kot preprosta zadeva. Za to so potrebna številna tipala, ki temeljijo na uporabi slike (kamera), ultrazvoka, laserja in radarskih valov, še bolj zapleteno pa je vse te podatke med seboj uskladiti v enotno sliko v vsakem časovnem trenutku. Mirujoči objekti so še najmanjša težava, zaplete se, ko gre za premikajoče se objekte, kot so ljudje, živali, prevozna sredstva (od kolesa do tovornjaka in še kaj), in še bolj, ko gre za predvidevanje premikanja posameznega objekta: ali bo pešec stopil na cesto, ali bo kolesar na cesti padel, ali bo tovornjak speljal vzvratno, ali bo med avtomobili na cesto stekel pes in tako naprej. Pri tem se slabih vremenskih razmer, ob kakršnih bi samovoznost prišla še najbolj prav, sploh še nismo dotaknili.

Ko bo vse to rešeno, vključno z zanesljivostjo tipal in elektronike, in ko bodo določeni in uzakonjeni pravni okvirji samovoznosti, takšna vožnja ne bo več problematična. Današnji avtomobili so že (lahko) podprti s sistemi, ki zlahka omogočajo nadzor nad vožnjo. Se pravi: če imajo ustrezen ukaz, znajo krmiliti, bolj ali manj pospeševati in bolj ali manj zavirati.

​Smiselnost samovoznosti

Še vedno pa ni čisto jasno, kdo pravzaprav potrebuje samovozni avtomobil. Najbrž iz napisanega ni težko razumeti, da takšen avtomobil vsaj v začetni fazi ne bo mogel biti prav poceni in še manj bo zmogel biti tako hiter pri odzivih, kot je povprečen voznik. To seveda lahko pomeni počasnejši promet - predvsem v mestih, a ne le tam. Morda se zdi smiselno avtomatizirati cestni tovorni promet, a številni vozniki tovornjakov takšne spremembe najbrž ne bodo veseli. Zadržkov je še vedno precej, menda še najbolj pereče vprašanje pa je odgovornost: kdo bo kriv za morebitno nesrečo? Pri tolikšni kompleksnosti sistema, ki je odvisen od vozila (mehanike in predvsem elektronike), okolice (nepredvidljivi dogodki) in zunanjih pomagal (cestna infrastruktura, satelitski navigacijski sistem), je verjetnost, da gre kaj narobe, večja, kot bi si želeli. Vsaj za zdaj. Pred samovoznostjo je še dolga trnova pot.