Janez Kovačič
Čeprav je dr. Ferdinand Piëch, ki mu na sosednji strani namenjamo obširen zapis, pred dvema letoma za zajeten denar prodal svoj delež v koncernu Volkswagen, tega tudi po njegovi smrti še naprej preko holdinga Porsche SE obvladuje klan Porsche-Piëch. Sestavlja ga približno 80 ljudi, ki so med seboj družinsko povezani, saj so potomci hčerke in sina Ferdinanda Porscheja, očeta tovarne Porsche. Razkol med njimi je precejšen, čeprav očem javnosti zvečinoma skrit, ker tega v dobri nemški maniri ne obešajo na veliki zvon. Kako bo klan krmaril naprej oziroma sprejemal odločitve, ki bodo bistveno vplivale na prihodnost koncerna z več kot 600 tisoč zaposlenimi in letno produkcijo okoli enajst milijonov vozil – zato je lovorika največjega na obli v njihovi vitrini že kar nekaj časa – ostaja precej nejasno. Bodo našli skupni jezik in pozabili na zamere, ki jih je ob asistenci Wolfganga Porscheja, glave družine Porsche, še najbolj močno zakuhal prav pokojni monarh? Kako bo teklo dogovarjanje z deželno vlado Spodnje Saške, ki je približno 20-odstotna lastnica koncerna in verjetno zelo zagreta za dobro poslovanje avtomobilske skupine, ki jo je škandal dieselgate doslej stal fantastičnih 30 milijard evrov? In ne nazadnje – bodo močni predstavniki zaposlenih, združenih v svetu delavcev, znali in hoteli ponuditi roko sodelovanja razklanemu klanu dveh družin? Veliko vprašanj in zelo malo, če sploh, odgovorov.
Roka dr. Ferdinanda Piëcha je bila dolga tudi potem, ko ni bil več na čelu VW, o tem ne more biti posebnega dvoma. Vodenje tako raznolike skupine, kot jo predstavlja Volkswagen, morda res zahteva veščine, ki so se zdele pri Piëchu pogosto nemogoče in zelo sporne. Verjetno je hotel prav to povedati z mislijo, zapisano v avtobiografiji – da je bila (njegova) želja po harmoniji omejena.
