(TEST) Hyundai santa fe: Konkurent, ki previdno napada premijske tekmece

Ko so ga pred skoraj dvema desetletjema postavili na trg oziroma cesto, je tudi z imenom nagovarjal predvsem ameriški ali morda severnoameriški trg in kupce. Zdaj, ko so športni terenci pregazili skoraj vse druge, je ambicija tudi na evropskih prostorih jasna - občutneje ogroziti primat premijske (predvsem nemške) konkurence.

V svoji četrti izvedbi ostaja santa fe klasik: sicer nekaj sramežljivega spogledovanja s kupejevskim zadkom, vendar pa značilna, dokaj oglata suvovska podoba, pri čemer skoraj ne moreš prezreti velike in oblikovno izvirne maske. Črna barva mu daje resnost, dolžinsko ostaja v okviru znosnih gabaritov, kar tudi ne more biti odveč ob vseh zadregah s parkirnimi in drugimi prostori. Ugaja svetlobna kulisa prednjih luči, na katero pri tej tovarni in nekaterih drugih hyundaiih močno stavijo in je zlasti ponoči precej opazna oziroma zlahka prepoznavna.

V notranjosti je očitno vsaj eno - temeljita in pestra opremljenost. To je zanesljivo adut, s katerim skuša največji suvovski hyundai ponagajati konkurenci. Seznam je kar presunljivo dolg. Omenjam zgolj nekaj opreme, ki je tudi v dražjih premijskih suvih pogosto doplačljiva: ne le ogrevanje sedežev in volanskega obroča, pač pa tudi masaža oziroma zračenje voznikovega in sovoznikovega hrbta, električno nastavljanje sovoznikovega sedeža s pomočjo stikala na naslonjalu sedeža, ki je zlahka dosegljivo vozniku in potnikom na zadnjih sedežih (!), električno podiranje naslonjal zadnjih sedežev iz prtljažnika, pa kamera, ki pokaže rob ceste na 12,3-palčnem digitalnem zaslonu merilnikov oziroma v merilniku vrtljajev/hitrosti, ko vklopiš smerokaz, ipd. Ob vsem tem komaj omenjam kombinacijo voljnega rjavo-črnega usnja na sedežih, kar še povečuje občutek imenitnosti. Seveda vse to, kar je na voljo v tej varianti oziroma paketu opreme, potisne končno ceno santa feja v zelo "spodobno" številko. Toda površna primerjava s kakšno germansko konkurenco bi zlahka dokazala, da je korejski suv tudi po tej strani še vedno zelo konkurenčen.

Notranjost deluje elegantno, zelo veliko je odlagalnih prostorov, osemstopenjskemu robotiziranem menjalniku ukazuješ s pritiskom na tri gume, pri čemer drži, da mora biti ta pritisk odločnejši oziroma močnejši, kar zahteva nekaj privajanja. Zadaj sta dva posamična sedeža - udobno za dva, ni zadreg s prostorom ne za kolena ne za glave. Tretji tam zadaj sedi v sredini, toda bistveno manj udobno. Ker je santa fe pretežno oblikovalski klasik, se nazaj in tudi vstran vidi dobro in to bi tudi smelo nekaj šteti.

Na voljo so štirje vozni profili oziroma programi, med katerimi izbiraš z okroglim gumbi na sredinski konzoli. Če se voziš pretežno v varianti udobje (comfort), se povprečna poraba precej zlahka zasidra pri okrog osmih litrih. Vožnja je pričakovano udobna, turbodizel zvočno učinkovito zatesnjen, tako da zvočni sistem ameriškega Krella pride do ustreznega izraza, podvozje seveda tudi zavoljo izbranega "comforta" ni nič stresno.

Kaj manjka temu hyundaiu, da bi resneje uresničil svojo v uvodu zapisano namero? Predvsem imidž. Ga gradijo in gladijo. Santa fe je dokaz.