V vrtu zdaj pobiramo stročji fižol, cvetačo, zelje, ohrovt, radič in endivijo. Spravimo tudi korenček, rdečo peso. Fižol obiramo do pojava prve slane. Čim dlje pustimo pozne vrtnine, kot so zelje, zelena, por, pozno korenje, listni in brstični ohrovt. Presajamo sadike čebule majskega srebrnjaka. Proti koncu septembra, če temperature dovolj padejo, sadimo zimski česen.
Da nam doma pridelane zelenjave ne bo zmanjkalo vse do konca leta, posejmo zimsko solato, špinačo in motovilec. Na začetku septembra v vrstice posejemo prezimne sorte solate, setev pa ponovimo v dveh ali celo v treh terminih, saj si bomo tako zagotovili zdrave solatne glave ne glede na muhasto septembrsko vreme.
V trgovinah lahko že poiščemo čebulček za zgodnjo spomladansko čebulo, ne pozabimo pa niti na česen. Sadili ju bomo šele v začetku oktobra, vendar ju poiščimo že zdaj, saj nekatere priljubljene sorte v trgovinah zelo hitro poidejo.
Odstranjujte gnile plodove
Septembra dozorevajo jesenske sorte sadja. Zelo pomembno je, da sproti odstranjujemo vse poškodovane, črvive in gnile plodove, da ne okužijo zdravih. Obiramo dozorele jablane in hruške ter jih shranjujemo v zabojčke. Shranjujemo samo zdrave plodove, čim boljše kvalitete. Travo pod drevesi še kosimo. Po obiranju plodov tudi skrbimo za nevarnost škodljivcev, saj so napadena drevesa slabše pripravljena na zimski mraz. Že zdaj pripravimo sadilna mesta za drevesa, ki bi jih v novembru rasi posadili. Dobro načrtujemo, kam bomo posadili kakšno sadno vrsto in sorto, pri tem pa upoštevamo tudi opraševalne odnose. Na želenem mestu izkopljemo jamo in jo založno pognojimo s sadjarskim gnojilom. Okoli debla vseh sadnih dreves nalepimo biolepljivi trak, na katerega se nalepijo vsi škodljivci, ki se sprehajajo po deblih dreves in se želijo naseliti v krošnji.
O nabiranju semen
Pravi vrtnar si vedno pridela vsaj nekaj potrebnih semen kar sam. S tem pomaga ohranjati biotsko raznovrstnost in stare cvetlične in zelenjadne sorte, ki so že prilagojene našemu podnebju. Prav malo smiselno pa je pobiranje semen od hibridov, ki so navadno označeni kot F1. Nekatera cvetlična semena lahko sejemo že jeseni (mak, črniko, orlice, kalifornijski mak), druga pa spravimo do pomladi. Vsa semena vedno hranimo v papirnatih in ne v plastičnih vrečkah. Kdor si za svojo rabo prideluje semenski fižol, naj že suha semena za dva ali tri tedne odloži v zamrzovalnik, kjer bodo fižolarji gotovo zmrznili.
Posušimo paradižnik
{api_embed_photo}588770{/api_embed_photo}
Eden od načinov shranjevanja paradižnika je sušenje. Izberemo lahko mesnate vrste, na primer volovsko srce, ali pelate. Najprej jih operemo, prepolovimo ali narežemo na krhlje.
Paradižnike lahko uporabimo tudi v domačem namazu s papriko, recept najdete v članku Iz babičine skrinje: Domača lutenica.
Sušimo lahko v sušilniku, ki je neodvisen od vremena. Če ga nimamo, pa uporabimo pladenj ter mrežo iz pečice. Na na krhlje narezane pelate naložimo na gosto in jih izdatno posolimo. Po želji dodamo lističe žajblja, vejice rožmarina ali stroke česna. Pladenj pokrijemo z mrežo, da ga zaščitimo pred mrčesom, zvečer pa pospravimo pred vlago. Paradižnik je suh čez približno dva do tri dni, ko je na otip kot posušena marelica. Takšnega vložimo v olivno olje.
Uporabimo lahko tudi pečico, ki jo nastavimo na 50 stopinj in vključimo funkcijo kroženja zraka. Paradižnike v pečici sušimo približno pet ur, seveda odvisno od debeline koščkov. Sušene paradižnike je mogoče tudi zamrzniti.
