(BRANJE) Vi ar going daun*

Na lep poletni vikend pred dobrimi tridesetimi leti sva se prijateljem Aljošo odpravila na ribolov h Krki. Rib sicer nisva ujela, a se tudi nisva zelo trudila, bile so le izgovor za izlet v nedrja z jutranjimi meglicami in šmarnico prežete dolenjske ezoterike. Prenočila sva pri Aljoševi teti, v prikolici na vrtu, ker v hiši ni bilo prostora. Na obisk je namreč prišel še en sorodnik, takrat na začasnem delu v Kočevju, ki je bil po poklicu, če se prav spomnim, cestar. Da Kočevje ni od muh, vemo vsi. Tam imajo najbolj tolste medvede, Natašo Briški in tekmovanje v metanju motornih žag. Na vse to, in še marsikaj drugega, je bil ponosen tudi omenjeni gospod, ki je vsak stavek začel s "pri nas na Kočevskem …".
Strica že dolgo ni več med nami, tudi od Aljoše smo se pred dnevi poslovili in ta zapis posvečam njemu. Je pa izraz "pri nas na Kočevskem" v naši družini od tistih časov ponarodel. Moja brata ga uporabljata kot rdeči karton vsakokrat, ko po stari gastarbajterski navadi začnem primerjati ljudi in običaje na tujem s tistimi doma. Ker bom v tokratnem pisanju zagrešil natančno to, gre vnaprejšnje opravičilo tako njima kot vam. Prosim vas za razumevanje. Samoprepričevanje o prednostih novega okolja je za nas na začasnem delu v tujini obrambni mehanizem proti domotožju. Tega pogosto čutim tudi sam, čeprav moram priznati, da odkar iz tujine lahko spremljam tudi slovenska TV-poročila, to bolečino nekako lažje prenašam. In ravno v teh poročilih sem preko poletja zasledil novice, ki so me pripeljale do primerjav med Slovenijo in Francijo.