Ko smo pred dvajsetimi leti na ustavnem sodišču odločali o tem, ali vrniti stalno prebivališče izbrisanim (za nazaj), sem se vprašal, kdo je v tem sporu šibkejši, ranljivejši, bolj ogrožen: izbrisani ali država, ki jim je stalno prebivališče protiustavno odvzela? Na čigavi strani naj bodo ustava in ustavni sodniki?
Podobno se sprašujem danes, ko je za kreditojemalce storil državni zbor z zakonom tisto, kar je za izbrisane storilo ustavno sodišče. So res v sporu med kreditojemalci in bankami šibkejša stran banke, ki bodo propadle, če bo obveljal zakon, ki je omilil krivice, ki so jih doživeli kreditojemalci?
Lahko v državi, ki je po ustavi ne le pravna, temveč tudi socialna država, ignoriramo težave tistih, ki so prišli v banko po finančno pomoč, da si kupijo stanovanje, dobili pa so visoko tvegan finančni proizvod, ki ga bodo mnogi odplačevali do konca življenja (kreditno suženjstvo)? Ko se je pokazalo, kakšne so posledice posojil v švicarskih frankih, sem predlagal bankam, da naj se najprej opravičijo, ker so dale na trg toksična posojila, potem pa naj ena z drugo tekmujejo, katera bo znala bolje lajšati položaj kreditojemalcev.
Se vam zdi prepričljivo trditi, da mora vsak posameznik, ki pride po posojilo v banko, znati oceniti, kaj se bo dogajalo z nihanji vrednosti tuje valute, medtem ko banke, ki upravljajo sredstva svojih komitentov, tega niso zmogle oceniti? Ali banke ne bi prevzele dela tveganja, če ne bi bile prepričane, da bi se zanje slabo končalo? Je smiselno v območju evra stabilnost zagotavljati s švicarskimi franki? Je dovolj, če v takšnih sporih ravnamo formalno pravilno, ali pa se je mogoče vprašati, ne samo, kaj je pravilno, temveč tudi, kaj je prav in pravično?
Ali je prav, da banke upravljajo sredstva svojih komitentov tako, da proti vsakemu posameznemu pritožniku združijo svoje sile in z desetinami strani dobro plačanih pravnih mnenj zasujejo sodišča in jih še na druge načine "prepričujejo", da naj bodo na njihovi strani? Seveda ni prav, vendar je to pot za zmagoslavje bank nad lastnimi komitenti. Ali ni logično, da obstojijo resni razlogi za zakon, če zanj glasuje večina svetnikov in poslancev proti volji vlade in proti volji večine političnih strank? Seveda je res, da smo tik pred volitvami, toda zakon je nastal pred prejšnjimi volitvami. Vladne stranke in vlada podpirajo banke, njihovi poslanci pa zakon, kako je to mogoče?
Dolga leta so politične stranke prefinjeno skrbele za vtis, da podpirajo zakon, obenem pa pazile, da ni bilo dovolj glasov za sprejetje zakona. Ali so hujše težko popravljive posledice, če se zadrži izvajanje zakona na strani kreditojemalcev ali bank? Banke trdijo, da se bo zrušil bančni sistem, kreditojemalci pa, da bo dolgoletno finančno izčrpavanje še naprej poglabljalo hude človeške in družinske stiske (izguba doma, izguba zdravja, razpadi družin, ločitve in celo samomori).
Koliko so vredni družina, človekovo zdravje in življenje? Ko so prišle banke s svojimi napihnjenimi zgodbami o katastrofi, ki jim jo prinaša zakon, na najbližje ustavno sodišče našemu, so jim sodniki predočili nesorazmerje med njihovimi milijardnimi profiti (v kunah), pridobljenimi s kreditiranjem, in tistim drobižem, ki ga bodo morali vrniti kreditojemalcem, ki so jih prevarale? Tudi v eni od sosednjih držav so banke grozile, da bodo zmagale pred mednarodnimi sodišči in razsodišči, pa so jih ustavni sodniki spomnili, da so banke že leto dni po uveljavitvi zakona povečale svoje profite in finančne rezerve. In so si v odločbi št. U-I-3685/2015 upali braniti ustavnost zakona z utemeljitvijo, da je pozitivna obveznost socialne države, da skrbi za pravično socialno ureditev in socialno blaginjo državljanov. Se bo pri nas precej let pozneje končalo drugače?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
