Domovi za starejše: Dva evra za posedanje na voziček, tri za pomoč pri oblačenju

"V današnji družbi ne skrbimo dovolj za starejše. Najbolj zgovoren podatek o tem je, da je v tem trenutku deset tisoč prosilcev za prosto mesto v domu za starostnike, a teh ni oziroma je mogoče eno prosto mesto," je poslanec Levice Primož Siter danes dejal ob napovedi zahteve za nujno sejo odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.
Levica namreč poudarja, da država že 14 let ni zgradila javnega doma za ostarele in je to politiko nadomestila s podeljevanjem koncesij za domsko oskrbo. Danes imamo na področju domske oskrbe 41 koncesionarjev in 53 javnih domov za starejše. Leta 1993 je bilo javnih domov 60. S strategijo podeljevanja koncesij je država de facto ustvarila trg na področju domske oskrbe. S tem je, znotraj tega, kar zakon razume kot javno službo, ustvarila dva tipa institucij domske oskrbe. Prvi so javni zavodi, drugi koncesionarji. Slednjim, kot opozarja Levica, država omogoča, da pri določitvi cene oskrbe upoštevajo še nadomestilo stroškov za vloženi kapital. Kar pomeni, da stanovalci zasebnemu kapitalu plačujejo dolgove koncesionarjev oziroma da stanovalci domov s koncesijo na tak način odplačujejo posojila, ki so jih lastniki najeli za gradnjo doma.

Višje cene oskrbe brez potrebnih dokazil

Koncesionarski domovi so zato tudi dražji od javnih domov za starejše. Siter je izpostavil, da povprečna osnovna oskrba v javnih domovih 577 evrov na mesec, pri koncesionarjih pa 707 evrov na mesec. Koliko lahko znaša ta razlika, je predstavil na konkretnem primeru: "Razlika med najcenejšim javnim domom - Dom starejših občanov Preddvor - in najdražjim koncesionarjem - DEOS Črnuče in Trnovo - je kar 478 evrov na mesec. Razlike so še večje pri bolj zahtevnih oblikah oskrbe." Računsko sodišče v revizijskem poročilu, ki ga je izpostavil Siter, ugotavlja, da uporabniki v zasebnih domovih plačujejo v povprečju za 27,7 odstotka višjo ceno kot uporabniki, ki so vključeni v javne zavode.

V Levici izpostavljajo še ugotovitev računskega sodišča v revizijskem poročilu, ko so bili ugotovljeni celo primeri, ko so zasebniki uporabnikom in uporabnicam zaračunali tudi fiktivne stroške, ki so bili prikazani kot odplačevanje posojil. Poročilo navaja dva konkretna primera: ko je pristojno ministrstvo odobrilo višje cene oskrbe brez potrebnih dokazil o obstoju posojil, oziroma ko je odobrilo višje cene, čeprav so bila posojila odplačana že več let pred tem. Pri čemer so uporabniki oskrbo preplačali tudi za 1699 evrov letno.

Zaračunavanje dodatnih storitev

O porazni situaciji na področju domske oskrbe po Siterjevih besedah pričata kadrovska stiska in dodatno zaračunavanje za zdravstvene in oskrbovalne storitve, ki bi morali biti vključeni v osnovno socialno oskrbo, kot je recimo pomoč pri kopanju ali prhanju (od pet do osem evrov), posedanje na voziček (dva evra), pomoč pri oblačenju ali slačenju (tri evre), pomoč pri vstajanju (1,5 evra).
"Jedro problema je, da ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti mirno gleda stran ob vseh teh anomalijah, kratko pa potegnejo uporabniki, svojci. Zato sklicujemo nujno sejo odbora za delo," je še pojasnil Siter in predstavil, kaj bodo od pristojnega ministrstva in vlade zahtevali. Zahteve se glasijo: naj nemudoma preveri in omeji cene v zasebnih domovih s koncesijo; spremeni pravilnik, ki določa, da lahko dolgove zasebnikov odplačujejo uporabniki in uporabnice doma; pojasni, za kaj je bilo nepojasnjeno porabljenih 5,2 milijona evrov presežka izvajalcev institucionalne oskrbe; zagotovi, da se stanovalcem preneha dodatno zaračunavati osnovne storitve socialne oskrbe, kot je pomoč pri osebni higieni, orientaciji, izvajanju dnevnih aktivnosti in drugo, in da pripravi akcijski načrt za reševanje prezasedenosti in kadrovske podhranjenosti v domovih za starejše.