(INTERVJU) Dr. Drago Plešivčnik proticepilce sprašuje: Ali ste zboleli za tuberkulozo, oslovskim kašljem, v krču otrdeli od tetanusa? Zakaj ne?

Covid se še kar vleče in vleče. Kdaj, za vraga, ga bomo prijeli za roge in ga pognali čez planke?

"Na žalost nisem prerok. Lahko pa domnevam, da bo covid premagan, ko bo večina ljudi zaščitenih s cepivom in bodo tisti, ki bodo okužbo preboleli, sami ustvarili protitelesa, da jih ščitijo. Za umrle bo vse prepozno. Virusi ne spoštujejo državnih mej. Zato velja to za vse kontinente. Prav je, da se pomaga revnejšim državam, ki si same ne morejo privoščiti nakupa cepiva ter ponuditi brezplačno cepljenje. Kljub vsem peripetijam smo lahko hvaležni naši državi za to ugodnost."

Družba se je preveč razklala - na tiste, ki zaupajo stroki in se cepijo, s čimer pomagajo sebi in drugim, in na tiste, ki se ne. Kako bi prepričali slednje?

"Proticepilce sprašujem: ali ste zboleli za tuberkulozo ali imeli oslovski kašelj, ošpice ali rdečke, vas je dušila davica, krotovičil meningitis, ste preboleli tifus ali v krču otrdeli zaradi okužbe z bacilom tetanusa? Če ste odkriti, bo večinski odgovor ne. Zakaj ne? Ker ste bili že kot otroci obvezno cepljeni proti tem boleznim, pa to veste ali ne. Sedanja cepiva so izdelana po istem principu kot za zgoraj omenjene bolezni. Zato je bojazen o njihovi neučinkovitosti ali škodljivosti odveč. Seveda pa smo ljudje različni. Tako kot sleherno zdravilo imajo tudi cepiva lahko neprijetne stranske učinke. To pa ne odtehta zaščitne moči pri večini prebivalstva. Navsezadnje tudi zdrave hrane ne prenašamo vsi enako. Šele ko začnemo bruhati, se vprašamo, kje smo ga pri vnosu hrane polomili. Od proticepilcev večkrat slišim ugovor, moj sosed, moja teta, moj znanec, vsi so bili cepljeni, pa so kljub temu zboleli, in vprašanje, kaj pravim na to in kaj se zgodi, ko se z injekcijo vbrizgajo na primer zamorjeni, torej neškodljivi virusi? Odgovarjam v prispodobi. Telo se jih skuša ubraniti tako, da ustvari vojake, specializirane za boj poti dotičnemu virusu, ki so potem v stalni pripravljenosti, da se z njimi spopadejo, kadar ti vstopijo v telo. Če je teh vojakov premalo ali pa je invazija virusov premočna, zmaga virus in človek kljub cepljenju zboli. Pri teh spopadih pa so kljub zmagi žrtve tudi v armadi virusov in je preostala vojska močno oslabljena in manj napadalna. Človek vseeno zboli, vendar ne v hudi obliki, ampak v milejši. Zato cepljenje ni brez smisla, tudi če se pozneje še enkrat okužimo."

Avstrija je odločnejša. Od 1. februarja bo cepljenje obvezno za vse, ki imajo v državi prebivališče in so stari 14 let ali več. Tam so poslanci tudi hitro, ko je še bil čas, sprejeli zakon o nalezljivih boleznih, ki ministru omogoča ukrepanje. Pri nas se to ni zgodilo. Kaj bi vi naredili, če bi bili na mestu vašega zdravniškega kolega, ministra Poklukarja, da bi epidemijo bolj obvladali?

"Pri nas se je opozarjalo na nevarnost pandemije zelo čustveno in razumsko. Lahko rečemo, lepo, kulturno in prijazno ter učinkovito za razumne ljudi. Vsi pa niso taki. Namesto pameti zagospodari strah ali duh uporništva, ki zanemari žrtve. Kaj se je naredilo na naši prevaljski Fari, kadar se je bližala grozeča nevihta? Od največjega zvona je odmevalo in naznanjalo hudo uro. Mežnarju, ki je poganjal kembelj, smo bili vsi hvaležni, ker je tako skušal odgnati temne oblake, nas pa opozoril na nevarnost in naznanil, ostanite doma, da vas ne oklesti toča, dokler da bo nevihta mimo. Nihče ni protestiral. Pandemija ni nevihta, je cunami. Avstrijci so udarili plat zvona. Se pa spoštljivo klanjam infektologinjama prof. dr. Bojani Beović in dr. Mateji Logar, ker tako suvereno in s svetovno strokovno utemeljenimi in usklajenimi ugotovitvami usmerjata boj proti covidu, kot izkušeni vojskovodji. Zato moj nasvet ministru za zdravje Poklukarju: poslušaj ju in 'nadmudri' ministrske kolege, če mislijo drugače, ker so medicinski laiki. Sicer pa on to dobro ve in se trudi."

Kaj pa, če ni narodne oziroma politične enotnosti o zakonu o nalezljivih boleznih, ki je podlaga za pravno vzdržno ukrepanje?

"Treba je enotnost doseči 's silo ali milo', tako kot smo v preteklosti kot narod že znali stopiti skupaj. Mar ne bi tudi s silo izvlekli nekoga iz goreče hiše, da bi ga rešili, in se ne bi spraševali, ali je to demokratično ali ne. Pandemija je kot uničujoč svetovni požar, je ognjena stihija svetovnih razsežnosti."

Pred letom dni ste rekli, da v takih razmerah epidemije, kot je v svoji karieri še niste videli, ne gre za točkovanje ali izpolnjevanje plana, ampak da je treba uporabiti razum. Torej tu ne gre za zdravniške plače ali plače medicinskega osebja, kar se mnogokrat očita, ampak vse kaj drugega? Boj z virusom presega ozkogledo razumevanje, da gre le za denar?

"Seveda, ne gre le za denar. Zavarovalnica ali kak odvetnik znata izračunati, koliko je vredno življenje, in zahtevati odškodnino. Jaz tega ne znam. Zame je življenje na zemlji enkratno in neprecenljivo. Zdraviti in negovati obolele s kužno boleznijo je veliko izpostavljanje lastnega življenja ter zdravja svojih družin. Tega ni možno ovrednotiti z denarjem, ampak zasluži globoko spoštovanje in hvaležnost."

"Seveda se bom dal cepiti", ste dejali lani, ko je cepivo šele prihajalo. Tudi večkrat, če bo treba?

"Naravno. Kar rečem, tudi storim. Cepil sem se trikrat in imam ustrezno potrdilo, za katero nobena institucija ali posameznik ne more ugotoviti, da je ponarejeno, ker je stoodstotni original. Kljub 92 letom se bom cepil še četrtič, kakor že namiguje stroka. Odhod s tega sveta v krempljih covida je hudo mukotrpna stvar. Nič nimam proti temu, da bi cepljenje bilo obvezno, tako kot je v otroštvu."

Kaj vas je v času epidemije najbolj razhudilo ali zabolelo in kaj najbolj navdušilo?

"Ta večni dvom o protivirusnih ukrepih. Čeprav nekateri niso najbolj ustrezni, zdravju gotovo ne škodujejo. Nihče ni vseved. Verjeti je treba, da so sprejeti z dobrim namenom. Z navdušenjem pa ugotavljam, da se zdravstvo z virusom korajžno spopada."

Kakšen lek bi predpisali Slovencem, da bi imeli raje drug drugega, da bi se spoštovali, sodelovali in si bolj zaupali?

"Ni treba verjeti pridigarjem, ki obljubljajo raj na zemlji, mislijo pa samo nase. Za to so sposobni celo izkrivljati zgodovino in jih ni sram razdvajati ljudstvo. K enotnosti kličejo sedaj tisti, ki so prej razdrli že po drugi svetovni vojni doseženo sožitje. Zaupajmo v moč in trdoživost ter vrednost slovenskega narodnega telesa, ki so ga prebujali Trubar, Prešeren, Cankar in ohranili pri življenju general Maister s soborci, bojevniki narodnoosvobodilnega boja ter borci za samostojno Slovenijo, z roko v roki z državniki in politiki."

V domače mesto Slovenj Gradec in tudi bolnišnico gotovo kdaj zavijete, se je kaj spremenilo? Življenje kljub vsemu teče naprej ... Na Koroškem, pri Podgorju, so celo zasadili prvo lopato za tretjo os.

"V bolnišnico zahajam le, kadar tudi sam potrebujem zdravniško pomoč. Kar tedaj vidim ali izvem po ovinkih, iz medijev in s prebiranjem bolnišničnega glasila Naš novi špital, je zelo spodbudno. Posodabljajo se na vsakem koraku. V medsebojnih odnosih vlada korektno zatišje. Predvsem pa imajo jasno in ambiciozno zastavljene razvojne projekte, za katere se vodstvo in večina zaposlenih odločno zavzema, in verjamem, da jih bodo z leti uresničili.

Z grenkobo pa sem spremljal kalvarijo umeščanja in gradnje tretje razvojne osi. Začel sem verjeti, da se bo to zgodilo, ko se je vključila v prizadevanje mladinska iniciativa z Aljažem Verhovnikom na čelu. In nisem se uštel. Začelo se je, verjetno pa bo treba nadaljevati napore, da se bo tudi uspešno dokončalo."

Ste eden tistih, ki vztrajajo pri osebnem, z roko napisanem novoletnem voščilu. Kaj sporočate Slovencem in svojim Korošcem v novem letu? Čemu naj sledijo?

"Bodite zdravi, bodite srečni, bodite varni, notranje mirni, spoštovani in ljubljeni z veljavnostjo za vsa leta naprej, napišem sorodnikom in prijateljem. To voščilo prenašam sedaj še naprej na vse Slovenke in Slovence in še zlasti moje Korošice ter Korošce, ki me bodo najbolje razumeli, in še dodajam, ne bojte se cepiva."