Matej Vinko je predstojnik Centra za duševno zdravje NIJZ. Vodi ga od ustanovitve januarja lani, v letu, ko je vlada razglasila leto duševnega zdravja. "To je medresorsko izjemno povezano področje. Ko vidiš, kaj vse je treba spremeniti, šele vidiš, kako težko je to doseči," pravi specialist javnega zdravja, ki sicer prihaja iz Murske Sobote. Pogovarjali smo se ob robu drugega Festivala duševnega zdravja, ki je bil letos v Mariboru.
Že več let govorimo o epidemiji duševnih bolezni. Kaj to pravzaprav pomeni in v kakšnih razsežnostih o tem govorimo?
"Zanimivo, da se je beseda epidemija tako prijela. Številne raziskave nasprotujejo temu, da so se duševne motnje toliko povečale. Ampak jih bolje prepoznavamo, več o tem govorimo. Na neki način zato lahko uporabimo to besedo, ampak tudi v smislu, da je razširjenost večja zaradi večjega zavedanja o težavi. Določene poraste pogostosti doživljanja stisk in duševnih motenj zagotovo zaznavamo. Glede na dejavnike tveganja v družbi lahko tudi rečemo, da pričakujemo porast duševnih težav pri mladostnikih. Je pa treba upoštevati, da te številke kažejo dve stvari. Eno je večje zavedanje duševnih stisk in motenj, tudi boljše prepoznavanje. Zmanjšala se je tudi stigma, zato lažje in prej o tem govorijo. Po drugi strani pa je določen porast res prisoten."
Proti epidemiji covida 19 smo se borili - z ukrepi, maskami, cepivi … Kako naj se javnozdravstveno gledano borimo proti tej "epidemiji"?
"Po eni strani je treba ustvarjati okolje, ki deluje varovalno. In krepi duševno zdravje. Običajno govorimo o socialni vključenosti, kjer je poudarek na medosebnih odnosih, zmanjševanju osamljenosti, kulturnem udejstvovanju ... Vse, kar pripelje človeka do tega, da se počuti vključen. Potem je odsotnost nasilja, ki je velik dejavnik tveganja. Nazadnje pa je človeku treba zagotoviti dostop do osnovnih dobrin za življenje - to so stanovanje, delo in denar.
To so okoljske zadeve, ki jih lahko dosegamo s prilagoditvami politik v državi. Na ravni občine recimo, da ta podpira športna društva, da ni previsok prag za vstop v šport, da so igrišča, kjer se lahko brezplačno udejstvujejo, da so tam tudi pitniki ... To so zelo enostavne stvari, na prvo žogo morda ne toliko povezane z duševnim zdravjem, ampak če se pogovarjamo o javnozdravstvenih ukrepih, je to način, da zagotavljamo varno okolje, kjer se lahko posameznik krepi.
Potem pridemo na medosebno raven, kjer moramo delati v smeri, da v tem duhu vzgajamo že najmlajše. V nekaterih družbah to v veliki meri prevzema religija. Pri nas pa vedno bolj ugotavljamo, da se mora tukaj v večji meri vključevati izobraževalni sistem. In zagotoviti čustvene in socialne kompetence, ki jih nekoč morda niso prepoznavali kot nekaj, kar bi morala šola zagotavljati, ampak vidimo, da je šola prostor, ki ima učinek zmanjševanja neenakosti in je odlično mesto, ker se lahko s takimi veščinami opremi čim več ljudi."
OD ENA DO PET
1. Ste specialist javnega zdravja, vodite pa Center za duševno zdravje na NIJZ. To je v resnici nekakšna podmnožica. Kako velik del področja javnega zdravja zajema duševno zdravje?
"To je preplet. Gladko lahko rečem, da je duševno zdravje povsod. Ko pogledamo zdravje posameznika, so v vsakem vidiku tudi nekakšne duševne posledice. Je torej veliko prekrivanja."
2. Medicino ste študirali v Mariboru. Je to prispevalo k odločitvi, da Festival duševnega zdravja letos selite sem, pred Ljudski vrt?
"Ne. (smeh) Sem se pa v Mariboru navdušil nad javnim zdravjem. Profesor je bil Ivan Eržen, zdaj strokovni direktor NIJZ, ki je odličen predavatelj in me je pritegnil k temu področju."
3. To je drugi festival. Prvi je bil v Ljubljani. V luči decentralizacije ste napovedali, da bo naslednji v novem kraju. Je še skrivnost, kje?
"Je še skrivnost, bi pa po neki logiki naj šli nekam proti Primorski."
4. Bo takrat duševno zdravje Slovencev boljše?
"(premor) Najverjetneje ne. Če se ne osredotočimo zgolj na številke, pa ja. Treba jih je jemati malo z rezervo. Ampak na področju duševnega zdravja je veliko nemerljivega ali nemerjenega. Lahko bi raziskovali, kaj bi se recimo zgodilo z duševnim zdravjem po pandemiji, če ne bi sprejeli določenih ukrepov. Prepričan sem, da bi bila situacija še slabša. Poskušamo torej zajeziti marsikaj. Žal pa teh raziskav nimamo, da bi to dokazali."
5. Kako sami skrbite za duševno zdravje, kaj je vaš filter proti stresu in drugim slabim vplivom?
"Hobiji. Človek mora imeti na neki način več identitet. Ker se slej ko prej kje kaj poruši. In če imaš samo eno identiteto, ki jo gradiš, pa se ti začne krhati, je to lahko zelo obremenjujoče. Človek, ki ima več obrazov, pa to lažje kompenzira. Zame je to, da grem v delavnico delat z lesom ali da tečem. To mi napolni baterije."
Kot ste nakazali tudi na okrogli mizi, s katero ste najavili Festival duševnega zdravja, gre tudi za področje, ki sega na vsaj šest resorjev – poleg zdravstva še socialo, delo in družino, pa izobraževanje in kulturo ter solidarno prihodnost. Vsi ministri so v Sodnem stolpu takrat nakazali pripravljenost za sodelovanje, kdaj pričakujete učinke te pripravljenosti?
"Težko je rutinsko vrednotiti učinke, ko se pogovarjamo o tako kompleksnih spremembah, sploh kadar vključujejo več resorjev. Po eni strani iz čisto metodološkega razloga, težko je izvesti eksperiment - saj nimamo ene države, ki bi lahko služila kot kontrolna in druga, kjer se eksperiment izvede. Tudi če bi naredili ukrep v eni občini, v drugi pa ne, je še vedno kup razlik, ki lahko prispevajo k rezultatu."
So pa kazalniki duševnega zdravja ...
"Ampak ni tako močnih vzročnih povezav in ukrepi ne delujejo na tako kratek rok ali tako radikalno, da bi lahko izmerili spremembo in jo pripisali nekemu ukrepu. Te stvari se običajno odvijajo na daljši rok in zahtevajo posebne raziskovalne napore, da se jih izmeri."
Včasih se ti ukrepi tudi med seboj tepejo. Negativni učinki ukrepov proti covidu so potencirali duševne težave.
"Tukaj se vidi pomembnost zdravja v vseh politikah. To je pristop, ki govori o tem, da imajo različni resorji vpliv na zdravje. Zato je treba ob sprejemanju politik narediti presojo vpliva na zdravje in jih ustrezno prilagoditi. V primeru covida se je bilo treba postaviti na eno ali drugo stran. Odločevalci so tedaj v nehvaležni poziciji, ker morajo sprejeti odločitev."
Ampak te odločitve so evidentno zelo slabo vplivale sploh na mlade - zaprtje šol in pretirana uporaba ekranov konkretno.
"Absolutno. Saj so bila opozorila v to smer. Ampak to je naloga odločevalcev in ti nosijo tudi odgovornost. Mi lahko samo opozorimo na prednosti ali slabosti ukrepov."
Slovenija je specifična na nekaterih področjih – recimo imamo visoko samomorilnost, eno najvišjih v Evropi –, zaradi samomora pri nas umre okoli trikrat več ljudi kot zaradi prometnih nesreč. Ampak se o nesrečah toliko več pogovarjamo. Dodatna stigma znotraj duševnega zdravja se drži prav samomorilnosti.
"Seveda. V zadnjih 30 letih smo zabeležili sicer za okoli 30 odstotkov upada v količniku samomorilnosti. Smo pa še vedno zelo visoko med zahodnimi državami. To je področje, ki je še posebno težko za svojce. Za te, ki preživijo. In zaradi stigme nosijo nekakšen madež, porajajo se jim vprašanja o tem, kaj so spregledali ali česa niso prepoznali. Ta vprašanja ostanejo večno neodgovorjena. Nikoli tudi ni samo en dejavnik, ki bi odločilno vplival. Je pa res, da pri stroki določeni načini medijskega poročanja o samomoru niso zaželeni. Ko recimo naredi samomor kakšna slavna oseba, obstaja veliko tveganje za posnemanje."
Zato si ne želite široke kampanje?
"Po eni strani lahko neustrezno poročanje poveča možnost za posnemanje. Z ustreznim poročanjem pa prispevamo k iskanju pomoči in preprečevanju. Ameriški raper je denimo naredil pesem, ki je v naslovu nosila telefonsko številko za pomoč v sili, in res so zabeležili porast klicev na to številko."
Ideja za Leopolda I. morda, ki je nastopil na vašem festivalu - tudi z zelo vsebinsko primerno glasbo.
"Morda. (smeh)"
V slovenskem zdravstvu so skoraj povsod predolge čakalne vrste, tudi na področju zdravljenja duševnih težav ni drugače. Kdaj bo bolje? Slišali smo, da država financira 51 specializacij kliničnih psihologov. Ampak to so dolgoročni ukrepi. Kaj pa kratkoročni, kje še vidite priložnost?
"Dostopnost do storitev lahko razumemo v treh dimenzijah, kamor se lahko širimo. Lahko razširimo ponudbo, torej omogočimo več različnih storitev za ljudi, ki potrebujejo pomoč. Recimo z vrstniško podporo. Potem je še vedno prostor za večje število strokovnjakov. Lahko pa razmišljamo tudi v smeri stopnjevane podpore. So obdobja v življenju, ko je lahko neka enostavnejša podpora učinkovita pri tem, da se stiske odpravijo, in posledično ta oseba kasneje ne bo potrebovala visoko specializirane oskrbe."
Torej večje prepoznavanje težav in okrepljeno nudenje pomoči v šolstvu?
"Tudi. Predvsem, da se v šolah svetovalni delavci lahko v večji meri ukvarjajo s podporo, ki so jo zmožni ponuditi. Pa tudi zunaj šole, da imamo recimo šolske svetovalne centre, ki so že v štirih mestih v Sloveniji, tudi v Mariboru ga imate. Več različnih storitev torej in čim boljše usmerjanje ljudi v tisto službo, ki najbolj učinkovito odgovori na njihove težave."
Ministrstvo za zdravje v teh dneh napoveduje nov zakon o psihoterapiji - med psihiatri in kliničnimi psihologi je prisoten strah, da bodo v imenu pomanjkanja kadra v zdravstvo spustili tudi neprimerno ali nezadostno kvalificiran kader. Poklica psihoterapevt Slovenija ne pozna in nima ustrezne javne izobraževalne ustanove, kjer bi se lahko usposobili. Se bomo torej zadovoljili s tem, da na račun hitrejše obravnave lahko pridemo tudi v roke terapevtov s pomanjkljivim znanjem, v skrajnem primeru celo šarlatanov?
"Absolutno ne. Nisem seznanjen s podrobnostmi zakona, pri njem nisem sodeloval. Ključno vodilo pri kakršnikoli rešitvi mora biti, da sta zagotovljeni kakovost in varnost pacienta. In da se zagotovi dostopnost do teh storitev. Trenutna neurejenost pomeni, da se kot psihoterapija lahko ponuja marsikaj. Tveganje rešitve je lahko, da bo zajela tako majhen del strokovnjakov, da bo veliko ponudnikov ostalo zunaj. Zato je vprašanje, ali s tako majhnim povečanjem dostopnosti naredimo bistveno spremembo na področju, ki je zdaj problematično. Naj se torej zagotovi, da je dostop do varne in kakovostne obravnave ustrezen. Za to, kako to urediti z vidika strokovnih pomislekov, pa obstaja več možnosti. Ampak jaz nisem ne psiholog, ne psihoterapevt, ne psihiater."
Prav zato je zanimivo slišati vaše mnenje. Ker ste lahko objektivni. In ker vodite Center za duševno zdravje. Bi bilo po vašem smiselno ločiti psihoterapijo v zdravstvu od psihosocialnega svetovanja zunaj zdravstva?
"Da lahko govorimo o takih ločnicah, je zelo pomembno, kako opredelimo samo dejavnost. To je stvar, ki jo je treba v zakonu sprejeti z nekim soglasjem. Na tej točki se zato do tega težko opredelim. Ponavljam, ključne so kakovost, varnost in dostopnost."
Včasih se zdi, da se dogajata patologizacija in psihiatrizacija družbe. Kot da bi že vsak potreboval psihoterapijo. Ali ni to tudi posledica kapitalskih interesov tistih, ki delujejo v privatni praksi, ki si želijo privabiti čim več strank?
"To je tudi posledica večje ozaveščenosti, več se govori o duševnem zdravju. Če obstaja neravnovesje glede tega, koliko so ljudje opolnomočeni, koliko se čutijo sposobne soočati z nekimi izzivi, po drugi strani pa je veliko nekega pritiska za storitve, ki lahko pomagajo, lahko nastanejo neskladja, ki posamezniku ne koristijo. Ampak po drugi strani zagotovo ni vsaka stiska že duševna motnja. Prepričan sem, da se jih lahko rešuje tudi s psihoterapevtskimi pristopi. Ni črno-belo. Je pa prav v takih situacijah veliko priložnosti, da nekdo to izkoristi za lasten posel. Ali on verjame, da pomaga in ali bi se dalo bolje drugače, pa je tudi različno od primera do primera."
Zaradi duševnih in vedenjskih motenj so ljudje tudi zelo pogosto odsotni z delovnega mesta, to je četrti najpogostejši vzrok za bolniške staleže pri nas. Celo tretji, če odštejemo nosečnost in porodniško. Kar slab podatek tudi za gospodarstvo. Duševno zdrava družba je tudi ekonomsko učinkovitejša.
"Absolutno. OECD je naredil oceno bremena, izmerjenega v BDP, ki ga izgubimo zaradi duševnih motenj. V Sloveniji je to 4,1 odstotka BDP za leto 2015."
Za primerjavo, za celotno zdravstvo je država v letu 2015 namenila 6,7 odstotka BDP.
"Tako nekako. In polovica tega 4,1 odstotka je posrednih stroškov, ki so v tem izračunu praviloma zaradi odsotnosti od dela. Okoli dva odstotka BDP je torej zaradi vpliva na delovna mesta. To breme je torej zagotovo zelo veliko."
Državi se torej splača vlagati v duševno zdravje.
"To politika vedno bolj prepoznava. Tudi podjetja ukrepajo na tem področju. Verjamem, da se bo tukaj še marsikaj spremenilo."
Večkrat je bila na Festivalu duševnega zdravja poudarjena skrb za otroke in mladino. Ti imajo vedno več težav z odvisnostjo od spleta, od videoigric, od mobilnih telefonov. Regulacija teh področij prihaja v izjemnem zamiku v primerjavi z napredkom tehnologije.
"To je področje, kjer se zelo vidi prednost povezovanja v EU. Kot so poročali žvižgači iz vseh teh podjetij, so to komercialne entitete, ki imajo za cilj predvsem povečanje zaslužka. V tem gredo tako daleč, da zanemarijo oziroma se ne odločijo upoštevati opozorila o negativnih posledicah za zdravje."
No, saj tudi tobačne industrije ne zanima, ali s svojimi izdelki škodi zdravju. Ali proizvajalce alkoholnih pijač. Tudi družba ve, da je to škodljivo, pa je konzumacija še vedno visoka.
"Zanima očitno jih, ker so to izmerili in ugotovili, da škodijo, ampak so to zadržali zase, ker to ni v skladu z njihovim višjim interesom po dobičku. To je skorajda že polje neke politične umetnosti, saj ko se pogovarjamo o teh tematikah, so na drugi strani vedno argumenti o številu delovnih mest, pa nacionalna kultura in tako naprej, čeprav se ve, da recimo ni neškodljive meje pitja alkohola."
Na koncu je potem najbolje staviti na ozaveščanje ljudi.
"Zato gremo v najrazličnejše kampanje. Pomembno je tudi spodbujanje zdravju naklonjenih družbenih vzorcev - kdaj mladi na primer začnejo uživati alkohol. In kolikor mi je znano, so nove generacije boljše. Na tem področju. Imajo pa druge pasti. Namesto cigaret je med njimi zdaj recimo razširjeno tako imenovano vejpanje."
Ne bo vam torej zmanjkalo dela.
"Nikakor."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
