(INTERVJU) "Neumno bi bilo, da bi prišel v cilj, potem pa ležal doma od bolečin"

Oče, tekač, triatlonec, tako se opiše Bogomir Dolenc, ki je v začetku meseca s svojo ekipo v Športnem klub E.M.I. zaključil še en dobrodelni projekt, s katerim so po Sloveniji spodbujali ljudi k rekreaciji, h gibanju, promociji triatlona, ob tem pa je znova zbiral prispevke za organizacije, ki se ukvarjajo z ozaveščanjem o raku otrok in pomočjo obolelim.

Letošnji dobrodelni projekt Okrog Slovenije 2022 - Anžetovi triatloni ste začeli aprila v Rušah, kraju blizu Selnice ob Dravi, od koder je bil Anže Žvegler, ki mu je bila posvečena letošnja akcija, in zaključili v Ormožu. Kako je bilo?

"V Ormožu se nam je priključilo 300 učencev, ki so športali, naredili so triatlon. Naš cilj je namreč zmeraj, da mladino pritegnemo h gibanju. Na prvi šolski dan so najprej prisluhnili moji predstavitvi, kaj počnemo, kaj je naš namen, predstavili smo starejše projekte. Dan zatem je bila torej lokalna prireditev Adijo, poletje, h kateri smo se priključili in z otroki skupno naredili dvanajstkratno dolžino ironman oziroma dolgih triatlonov. Ena dolžina tega je 3,8 kilometra plavanja, 180 kilometrov kolesarjenja in 42,2 kilometra teka. Tokrat jaz nisem športal, ker imam zaradi padca s kolesom zlomljeno ključnico.

Ob tem pa smo zbirali prostovoljne prispevke za Ustanovo Mali vitez, fundacijo za pomoč mladim, ozdravljenim od raka, za društvo Junaki 3. nadstropja, ki je društvo staršev otrok, zdravljenih na hemato-onkološkem oddelku, ter za Društvo za pomoč otrokom z redkimi boleznimi Viljem Julijan. Vse, kar se bo zbralo od prispevkov posameznikov in podjetij na posebnem računu, ki ga imamo odprtega pri Območnem odboru Rdečega križa Slovenska Bistrica, bomo prenakazali tem organizacijam. Člani teh društev so bili z nami tudi na dogodkih, predvsem Junaki 3. nadstropja, katerega člani so tudi Anžetovi starši, ter informirali, ozaveščali o raku. Dogodke smo izvedeli v petih mestih, ob Rušah in Ormožu še v Apačah, Novi Gorici, Metliki in Črni na Koroškem. Mislim, da nam je uspelo. Na dogodek se zbere od tisoč do dva tisoč evrov. A ne glede na količino zbranega denarja mislim, da smo bili uspešni."

Vaš namen ni samo promocija gibanja, ampak obenem torej zbrati prispevke za dober namen in spregovoriti o otroškem raku, redkih boleznih.

"Želimo predstaviti družine, ki se s tem soočajo, njihove zgodbe. Da ljudje slišijo, kaj pomeni otroški rak, da to ni samo diagnoza, ki jo postavijo v bolnišnici, temveč je ob tem veliko drugih zadev od terapij, rehabilitacije. Tudi žalostne zgodbe so, nekateri otroci se poslovijo, kakor se je Anže, ampak njihovi starši gredo naprej v življenju in pomagajo drugim. Otroški rak je sicer v visokem deležu ozdravljiv, nekaj pa je težkih oblik, ki se večkrat ponovijo, in otroci izgubijo borbo."

Toda vsa lokalna okolja niso (bila) naklonjena, da bi gostila tak dogodek.

"Tudi tokrat je bila naša želja, da bi gostovali v vsaki regiji po Sloveniji. Je pa res, da je dogodek po organizacijski plati zelo kompleksen. Na voljo morajo biti bazen, cesta za kolesarjenje, primerna trasa za tek. Ob tem pa tudi ekipa, v kateri pomagajo prostovoljci. Od aprila do septembra smo bili tako letos predvsem tam, kjer nam že sicer pomagajo, kjer smo že dobro sodelovali najprej z občino oziroma županom ali županjo, ki dajo zeleno luč, da se vse skupaj bodisi s kakšnim njihovim zavodom ali kakšno drugo organizacijo, prostovoljci in redarji izvede. Vsega namreč ne moremo storiti sami, je prevelik zalogaj.

Lahko pritrdim, da naletimo tudi na negativne odzive. Leta 2017, 2018, ko smo začenjali, so me ti še nekoliko čustveno prizadeli, ker nisem mogel razumeti, kako lahko nekdo reče ne. Sedaj sem tega že vajen. Posameznik lahko deluje kot oseba ali pa kot politik, funkcionar. Letos smo torej sodelovali z občinami, ki želijo imeti takšen dogodek, ki ne nazadnje tudi njim prinaša pozitivne učinke. S tem promovirajo lokalni šport, prostovoljstvo, spodbujajo h gibanju, rekreaciji."

V podjetjih donirajo precej manj

Zakaj ste se usmerili predvsem v ozaveščanje o otroškem raku?

"Preden sem se leta 2018 lotil projekta 42 maratonov v 42 dneh, sem iskal ranljivo skupino, ki bi ji lahko pomagal. Preko plesne skupine Katja Dance Company, ki je takrat že izvajala dobrodelne plesne predstave Življenje je vrednota, sem spoznal Ustanovo Mali vitez, ki takrat še ni bila toliko znana, društvo Junaki 3. nadstropja sploh še ni bilo ustanovljeno. In takrat sem se odločil, da pomagam otrokom z rakom, ter nato ostal pri tem.

Ob tem smo aktivni, pomagamo tudi pri lokalnih zgodbah. V Poljčanah sedaj delamo dogodke, zbiramo zamaške in organiziramo druge aktivnosti za devetletnega Luko, ki ima cerebralno paralizo četrte stopnje, zaradi katere potrebuje terapije, celodnevno oskrbo, in za triletno Lano, ki zbolela za redkim sindromom, zaradi katerega ne more hoditi. V prvi vrsti zaradi njiju tudi ustanavljamo fundacijo Pomagam s športom. Računam, da bodo formalnosti urejene v kakšnem meseci dni, z občino se tudi dogovarjamo za prostore. Nato nameravamo preko fundacije pomagati tudi širše. Če nas bo seznanil denimo kdo iz Apač, da ima tam kakšna družina težave, bomo pomagali. Na prvem mestu pa je transparentno zbiranje in doniranje pomoči. Tudi sedaj donacij nikoli ne zbiram na računu društva. Tega imam, da zagotovimo denar za organizacijo dogodka, za prevoze, za prehrano, tisk materialov, vse to stane. To moramo najti na trgu, prav tako se prijavljamo na razpise. Nekatera podjetja pa tudi meni osebno pomagajo in donirajo. Tako za dogodke kakor za to, da lahko financiram svoje treninge, fizioterapijo, največ pa tako stane prevoz. Donacije, ki so namenjene za omenjena društva ali določenega posameznika, torej zmeraj zbiramo na računu nekoga drugega."

Organizacij, fundacij, društev, ki zbirajo za pomoči potrebne, je v Sloveniji že precej in zmeraj novi nastajajo. Kakšen pa je odziv, tako posameznikov kakor podjetij? Zmeraj enako dober?

"Poslovno okolje se je spremenilo. Pozna se obdobje zadnjih dveh let, ko se je pri odločevalcih v podjetjih marsikaj spremenilo. Če primerjam letošnje leto z letom 2018, je razlika ogromna. Takrat smo zbrali od podjetij okoli 20 tisoč evrov, letos ne vem, ali bodo ta skupaj prispevala dva tisoč evrov. Spremenil se je način razmišljanja, ali je to strah pred krizo, ne vem. Velika podjetja, ki imajo ogromno kapitala, ga sicer še zmeraj usmerjajo večjim, tradicionalnim dobrodelnim organizacijam. Toda k tem potem po pomoč ne pridejo vsi ranljivi. Prav je, da se pomaga socialno ogroženim, lačnih pri nas sploh ne bi smelo biti. Toda ko srečaš otroka, ki ne more hoditi, te stisne. In takšnih je prav tako veliko, samo se njihovi starši ne želijo ali ne upajo izpostaviti. Takšne primere srečujem povsod. Usmerjam jih tudi k večjim humanitarnim organizacijam, a te praviloma niso usmerjene v tovrstno pomoč. Zato bi radi ustanovili fundacijo, da lahko tudi mi pomagamo otrokom, kot sta Luka in Lana in je bil Anže. Pri tem bo sicer ogromno dela, ampak nekako bomo zmogli, ob sebi imam ekipo, sam ne bi šel v to.

Tudi pri ljudeh opažam razliko. Udeležba na letošnjih dogodkih je bila manjša kot prej. Ne vem, ali gredo raje teč na maraton, se tam pofotkajo, plačajo za startnino 40 evrov, kakor pa pridejo na tak dogodek in dajo deset evrov za otroka. A verjamem, da se bo to spremenilo, da se bo odnos do rekreacije spremenil, da ne bo toliko usmerjeno v tekmovalnost, v medsebojno dokazovanje."

Vse te projekte izvajate prostovoljno, v svojem prostem času?

"Tako je. Imam službo, dva otroka, partnerko. Lastnik podjetja razume, kaj delam, in mi pušča, da si čas razporedim po svoje. Športni in drugi projekti, ki jih izvajamo, niso za moj zaslužek. Vse, kar zberemo, stoodstotno doniramo. Nihče ne more reči, da sem karkoli vzel. Vse to počnem v prostem času, ob svoji službi. Pred najinim pogovorom sem bil na primer dve uri na telefonu, se dogovarjal za posel. Po tem pogovoru bom še nekaj malega naredil za službo, nato pa se posvetil družini. Takšno službo sem iskal. Pravzaprav so me v podjetju, ko so videli, s čim se ukvarjam, sami povabili. Tako sedaj vodim prodajni oddelek za večje fasadersko podjetje v Sloveniji. Na območju vzhodne Slovenije kličem stranke, pripravljam ponudbe, se pogajam. Delam od doma in na terenu, a sam si kreiram delovni čas in čas, ki ga porabim za treninge in drugo."

Do leta 2011 se niste skoraj nič rekreirali, imeli ste službo z običajnim delovnim časom. Kako je prišla odločitev o spremembi načina življenja?

"Enako kakor sedaj sem bil vodja prodaje v enem podjetju. A delovni čas se nikoli ni ustavil pri osmih urah, trajal je dvanajst, šestnajst ur, veliko sem se vozil tudi v tujino. Podpisoval sem pogodbe za gradnjo termoelektrarn. Imel sem vse v življenju: službeni avto, kreditne kartice ... Nisem pa imel svojega časa. Zato sem se leta 2011 odločil za spremembo. Začel sem s hojo, lažjim tekom, bolj zdravo prehrano, nato sem leta 2016 izstopil iz podjetja. Nakar sva s partnerko Tadejo tudi pričakovala naraščaj ter se iz Velenja preselila v Poljčane. Športna plat, da sem prišel v takšno formo, pa je bila daljši proces. Leta 2017 sem bil že v top formi. Izvedel sem projekt 10 maratonov v 10 dneh za lačne."

Kako sedaj ne pregorite, ko ob službi počnete vse to?

"Razlika je v tem, da sem bil prej v velikem sistemu, kjer sem se čutil na nek način ujetega. Sedaj imam normalno plačo in delovnik, zaradi katerega nisem pod pritiskom, ker si lahko sam razporedim čas. Pomembno je, da je zadani plan na koncu izpolnjen. Ob tem pa mi torej ostane čas za šport, za treninge. Prej sem bil usmerjen samo v posel. Temu pa sledi tudi nezdrav način življenja, v katerem ni bilo športa. Moja garderoba so bile srajce in kravate, sedaj je ravno obratno. Športna oprema in oblačila za prosti čas.

K odločitvi za spremembo je prispeval stavek oziroma vprašanje Če si ne bomo sami vzeli deset minut na dan zase, kdo si ga bo? Potem pa sem se v kratkem poslovil od dveh sodelavcev. To mi je dalo misliti, da če bom šel po tej poti, bom sam čez deset let končal enako.

V gibanju, športu sem začel uživati, sproščati stres in hkrati povečevati razdalje. Opazil sem, da na daljših razdaljah, ko pretečem 80 ali 150 kilometrov, bolj uživam, to mi je postalo všeč. Seveda moraš za to narediti ustrezno pripravo, treninge. Spoznal sem tudi Mateja Markoviča, ki se je ukvarjal z vzdržljivostnimi teki."

Vedeti moraš, kaj te žene k cilju

Četudi opravite s takšnimi razdaljami naenkrat, se še zmeraj izogibate izrazu, da je to ekstrem.

"Ker to zame ni ekstrem. Ampak je način športa, gibanja in psihologije."

Za vas seveda ni ekstrem, ker že toliko zmorete, ker ste vajeni takšnih naporov.

"To je bil proces petih let. Od prvega treninga, ko nisem mogel preteči 600 metrov, pa do danes, ko lahko praktično vsak dan odtečem maraton."

Kje se konča zdrava rekreacija in se začne obsesija?

"Pogosto se soočam z mnenji, češ da od tega postaneš odvisen, da ne moreš izstopiti iz tega. Toda jaz in krog ljudi, ki nas povezuje vzdržljivostni triatlon, to je dvojni ali trojni ironman, nimamo težav s tem. To postane način življenja. Razumeti moraš, kaj je šport, kaj je zdrav šport in kaj pretiravanje. Če pretiravaš, te bo tako šport sam izločil. Ko boš začel teči, pa vedno hitreje in več, a ne boš imel balansa, boš staknil poškodbo. Iz tega pa se lahko nekaj naučiš ali odnehaš. Sam v enajstih letih nisem imel poškodbe, razen sedaj, ko sem padel s kolesom. Toda to zdravim počasi. Ker sem imel navodilo in ker spoštujem svoje telo, da se mi dobro zaceli, da mi ne bo treba na operacijo. Zato ne smem narediti neumnosti. Do konca oktobra moram biti brez treninga zgornjega dela telesa. S pravilnim pristopom bom kmalu nazaj v formi.

In sedanja situacija, ko ne morete teči in opravljati treningov, vas ne spravlja v stres?

"Ne. Tega tudi Tadeja ni mogla verjeti. Toda če razumeš svoje telo, čemu služi, te to ne sme obremenjevati. Poškodoval sem se in sedaj je proces celjenja. Imam pa tudi toliko drugih aktivnosti, ki me zapolnjujejo. Dve hčeri, stari dve in štiri leta, posel. Načrtovanje za naprej."

Ob vseh dosežkih, razdaljah, ki jih zmorete, in vaši športni zmogljivosti se imate še zmeraj za rekreativnega športnika.

"Zato ker v tem uživam, ker nisem od tega odvisen, ne finančno in ne psihično. Ta šport, tek in še posebej triatlon, je tak, da moraš iti z glavo noter. Letos sem bil pripravljen na 11,4 kilometra plavanja, 540 kilometrov s kolesom in 126 kilometrov teka, to je trikratna dolžina ironman triatlona. In to je tak šport, da nikoli ne veš, kaj bo. Lahko pride napačna misel, težava v telesu, kaj s prebavo ... In takrat moraš najti rešitev. Lani sem bil denimo na dvojnem ironman trailu. Dobro sem plaval, kolesaril, pri teku pa sem naredil napako, da sem premalo jedel. Težav zaradi krčev, 'musklfibra' nimam že tri leta. Enostavno sem porabil zalogo hrane. Potem smo z ekipo to reševali in sem nadaljeval tekmo."

Pa niste bili razočarani na cilju?

"Nikoli ne grem na tekmo zaradi rezultata. Sem pa imel pred to krizo na tej tekmi res dober čas in tudi potem sem končal na 14. mestu od 42. Fascinantno mi je, da je na teh trailih vsak zmagovalec, ki pride do cilja. Tekmovalci si med seboj pomagajo. Ko sem bil izčrpan, so sotekmovalci takoj priskočili, vprašali, kaj lahko naredijo. Tega pri nas na običajnih tekaških prireditvah ne doživiš. Ker vsi samo pretečejo in nato gredo domov. Saj sem tudi jaz šel kdaj na te dogodke, ampak predvsem zato, da sem srečal kolege, se družil.

Torej tudi lani po tem dogodku nisem bil razočaran. Ne uporabljam pametne ure ali kakšne aplikacije, da bi potem objavljal svoje rezultate. Moje telo je moja ura, po korakih vem, kako hiter sem. Uro uporabljam le morda na kakšnem takem podvigu, kakor je bil 42 maratonov. Takrat je tudi ena ekipa pri Olimpijskem komiteju delala analizo rekreativnega tekača pri takšnem naporu. Vse moje vrednosti so bile v mejah normale, razen kortizol mi je narasel, krvne vrednosti, srčni utrip, vsebnost kisika so bile v redu. To pomeni, da se telo ni izčrpalo, morda sem izgubil samo kak kilogram. To pomeni, da smo naredili dober rezultat, da nisem šel čez meje. Največja neumnost bi bila, da bi prišel na cilj in potem dva dni doma ležal od bolečin. A sem drugi dan normalno nadaljeval življenjske obveznosti, z družino. To je tudi smisel športa, ki ga izvajam, spoštujem in zagovarjam."

Telo navadiš, natreniraš

Imate potem takšno telo, da nimate nobenih težav? Ne nazadnje ste se pozno, šele ko ste imeli 35 let, začeli rekreirati.

"Velikokrat mi rečejo, da sem rojen za tek. Toda to ni res. Telo natreniraš, na to ga navadiš. Seveda je bilo v to vloženega veliko treninga. Po eni strani s tem sebi sedaj dokazujem, kaj zmorem. Začel pa sem zaradi odpravljanja stresa, zaradi nezdravega načina življenja. Sedaj je to že prešlo v navado, način delovanja. In spet naj dodam, da sedaj, ko mirujem, nič ne pogrešam, ker vem, da moram počivati.

Če v ozadju ni pravilnega razmišljanja, ne boš nič dosegel. Tudi na predavanjih, ki jih izvajam, pravim, da je 80 odstotkov pri športu psiha, 20 odstotkov je odvisno od telesa. Fitnes treningi, plavanje, kolesarjenje, tek na dolge razdalje, vse to mora biti pravilno izvedeno, ampak to je manjši del. Razlogi, zakaj to počnem, to žene naprej. Pri projektu 42 maratonov sem vsakodnevno iskal denar, ker nisem imel načrtovano, kje bomo spali, temveč sem sproti klical župane, podjetja, da smo imeli za bencin. V projekt smo šli s 300 evri, a smo ga uspešno izpeljali do konca, stkali veliko poznanstev. Pri razdaljah pa me je gnala ta dobrodelnost, še posebno, ker vem, kakšne bolečine so preživeli ti otroci, ker jih spremljamo tudi od blizu. In potem pomislim, da bom jaz teh štiri, pet ur že zdržal, da bomo zbrali denar in nekaj dobrega naredili. Ko greš pa na tekmo, na trail, prav tako moraš vedeti, zakaj boš prišel do cilja. Ker si to želiš, ker si za to treniral."

Sedaj ste usmerjeni predvsem v triatlone. Kako ste to nadgrajevali?

"Po teku me je pritegnilo plavanje. Sedaj, v tem obdobju, je ta šport na prvem mestu. Najbolj me je pritegnilo plavanje, v tem najbolj uživam. Zato sem si za dve leti vzel učitelja plavanja. Potem sem nadaljeval sam, sedaj imamo tudi ekipo, s katero gremo na treninge v Maribor. Preplavamo od šest do osem kilometrov brez težav, ne hitro, v svojem tempu."

Kam pa se boste z dobrodelnimi projekti usmerili v prihodnje?

"Še naprej bomo pomagali Luki in Lani, ki sem ju že omenil. Za prihodnje leto se dogovarjamo z oskrbnikom koče na Boču, da bi izvedli 12- ali pa 24-urni vzpon na Boč. To še snujemo. Ves denar od startnin bi prav tako namenili Lani in Luki. Nadaljuje se tudi projekt Okrog Slovenije. Radi bi naredili en triatlon v enem kraju s poudarkom na športu za dobrodelni namen.

Pri osebnih načrtih pa pogledujem po daljših triatlonih. Dolgoročno pa je moj cilj narediti desetkratni ultratriatlon. Iti na tekmo ali pa ga celo organizirati in prav tako povezati z dobrodelnostjo, toda to je proces treh let. To bo mojih 'after 50'."