Še vedno se mi tresejo roke. Pa ne zaradi starosti, kajti še v tem letu bom morda dočakal 80 let, temveč zaradi grozljivega dogajanja, ko so se policisti pred mojimi očmi izživljali nad hčerko, malo pozneje pa mi je policist v obraz izstrelil še solzivec. Okoli osme ure zjutraj me je hčerka prosila, naj jo peljem na Trubarjevo ulico v središče Ljubljane, do nekdanje tovarne Rog, skvota, znanega širom sveta. V njej so več kot 15 let delovali tudi alternativni umetniki, socialne delavke in delavci, glasbeniki, športniki, pesniki, izvajali so se tečaji slovenskega jezika za begunce in številne druge dejavnosti. Povedala mi je, da ljubljanska občina pod vodstvom na zunaj levo usmerjenega župana Zorana Jankovića in z "žegnom" desno usmerjenega predsednika vlade Janeza Janše namerava nasilno odstraniti prebivalce iz območja nekdanje tovarne.
Že na začetku ozke Trubarjeve ulice sva opazila, da je nekaj hudo narobe; vse naokoli so bili parkirani avtomobili varnostnih služb in policije. Na začetku so po ulici postopali številni varnostniki. Ko sva se po pločniku bližala vhodu na Rogovo dvorišče, se je na ozkem cestišču gnetlo vse več policistov s čeladami na glavah in ščitniki pred obrazi. V levih rokah so držali velike plastične ščite, v desnih pendreke, za pasom so jim visele pištole z dolgimi cevmi. Če bi se slučajno znašel na tem mestu, bi najbrž pomislil, da nemara snemajo srednjeveški film.
"Ne! Ne! Kaj vam je storila?" Sem nemočno zavpil. Ob vsesplošnem kričanju in ob votlem odmevu, nastajajoč od udarcev golih rok po ščitih napadalcev, me seveda nihče ni slišal. Od obupa sem se ves tresel. Imelo me je, da bi z golimi rokami planil na podivjane policiste in pomagal hčerki, krivi le toliko, da se je pridružila skupini golorokih mladih ljudi. Še sreča, da sem se zadnji hip zavedel, da bi me lahko policijski škornji in policijske palice pomendrale - celo do najhujšega. Ob pogledu na podivjane uniformirance, ki so se groteskno izživljali nad ljudmi, sem se spomnil, da je hčerka astmatičen bolnik in da je ob stresnih dogodkih že večkrat potrebovala zdravila. Zato je bil moj strah zanjo še toliko večji. Za trenutek sem jo prek čelad, ščitov in pendrekov izgubil izpred oči. Potem pa sem doživel še hujši šok; v množici sem zagledal policista, ki hčerko z zvezanimi rokami drži za njeno glavo in jo buta ob ohišje policijskega avtomobila. Zdelo se mi je, da je po njenem obrazu začela teči kri. Prepričeval sem se, da se ji je zaradi izživljanja uniformiranca prek obraza povesil samo pramen njenih las.
Zgrožen in obupan sem se zaman oziral okoli, da bi nemara opazil nadrejenega policista in se pritožil zaradi grozovitega in neupravičenega izživljanja. Medtem ko sem v smeri Tromostovja hodil po Trubarjevi ulici, domala polni policistov in varnostnikov, me je po mobitelu poklicala hčerka. S tresočim glasom mi je sporočila, da so jo policisti grobo zvlekli v policijski kombi in ji tudi besedno dodatno grozili (čeprav je imela zvezane roke, ji je uspelo priti do telefona). Dodala je, da ji po obrazu teče kri. V skrbeh za mojo varnost me je prosila, naj se čimprej vrnem domov.
Napad s solzivcem
Pogovor me je nekoliko pomiril. Ker sem imel avtomobil parkiran na drugi strani Trubarjeve ulice, sem se po pločniku, ki ni bi zaprt s strani policije, vračal proti vhodu v Rogovo dvorišče. Na oddaljenosti kakšnih 30 metrov sem pred seboj spet zagledal grozeč prizor. Oboroženi uniformiranci so spet jurišali na skupino golorokih mladih ljudi in jih s pendreki in ščiti z vso močjo potiskali v zid na drugi strani ulice.
Ti ljudje so pred Rog prišli zato, ker je mestna oblast pričela rušiti Avtonomno tovarno Rog. To se je zgodilo brez predhodnih obvestil in brez sodnih odločb o izvršbi in očitno tudi ob podpori sedanje vladajoče garniture, brez ozira na morebitne žrtve in ceno. Zakoni torej veljajo samo za navadne državljane, za oblastnike pa ne?
Za trenutek so se razmere pred vhodom v Rog nekoliko umirile. Izkoristil sem ta čas in po pločniku pod arkadami, mimo vrste parkiranih avtomobilov, kjer je bil prost prehod za ljudi, stopil na drugo stran grozljivega dogajanja. Policisti so se gnetli na ozkem cestišču in mi kazali hrbet. V roke sem vzel mobitel in poskušal prek parkiranega osebnega avtomobila posneti grozljive pošasti na ulici. Ko je to opazil eden od policistov, se je obrnil proti meni in mi v glavo nameril pištoli podobno napravo.
Ni bilo več časa za umik ali beg; v trenutku me je strašansko zapeklo v očeh, stemnilo se je pred menoj. Če ne bilo ob meni betonskega stebra, bi se zgrudil na tla. Ko sem si pomel oči, je pekoča bolečina postala še hujša. Pred menoj je bila tema. V grozi sem razmišljal, kaj naj storim, kako naj pridem domov. Pekle me niso samo oči, temveč tudi koža na obrazu. Malo prej sem bil priča grozljivemu mučenju hčerke, ki je bila kriva tega, da je stopila v vrsto prijateljev in znancev, držečih se za roke. Je bila hčerka morda politično ali kako drugače nevarna Zoranu Jankoviću, ljubljanskemu županu (ki je zame dobesedno "rdeč" samo po preliti hčerkini krvi, ne pa ideološko)? Je invalidni starec osemdesetih let, ki ni vključen v nobeno politično stranko, v nobeno nevladno organizacijo, morda nevaren sedanji desni garnituri na oblasti? Oblasti, ki s policijskim nasiljem ne samo podpira omenjena dejanja, temveč jih tudi vzpodbuja?
"Prekleti policisti!" sem izustil prvič v življenju. V mladosti, ki sem jo preživljal na skromni domačiji na Kozjanskem, kjer ni bilo denarja niti za najnujnejše, sem razmišljal, da bi tudi sam postal miličnik. Še vedno imam med njimi kar nekaj prijateljev in dobrih znancev, ki so ta poklic vestno in pošteno opravljali v "totalitaristični komunistični Jugoslaviji". Globoko spoštovanje še vedno čutim do enega izmed nekdanjih šefov slovenske milice, ki sem ga osebno poznal.
Sloneč na betonski steber in s temo pred očmi sem začutil, da me je nekdo nežno prijel za roko. "Vam lahko pomagam? Z vodo vam bi izprala oči," sem zaslišal ženski glas. Po izpiranju sem vendarle spregledal, pekoče bolečine pa so bile še vedno hude. Pred seboj sem zagledal dekle, povedalo mi je, da je študentka in da je več let aktivno sodelovala pri kulturnih in drugih dejavnostih v Rogu. Spremila me je do plastenk z vodo, kjer si je nekaj ljudi izpiralo pekoče oči.
Kakšen dan ali dva pozneje je novinarka iz menda "najbolj objektivnega medija«, Nove24TV (financirana, kot je znano, z madžarskim denarjem, njeni solastniki pa so tudi najvišji veljaki stranke SDS oziroma najožji sodelavci Janeza Janše), zapisala, da je obraz enega izmed njih dajal videz, kot da se je pravkar vrnil iz zasneženih planin, kjer ga je lepo ožgalo sonce.
V očeh sem še vedno čutil hudo pekočo bolečino. Zato sem po telefonu poklical svojega zdravnika. "Pojdite na urgenco, ni daleč!" mi je svetoval. Majajoč sem v smeri Kliničnega centra stopil izpod arkad na drugi strani vhoda v Rogovo dvorišče, kjer se je še vedno gnetlo krdelo (lepšega izraza si ne zaslužijo) policistov. Pristopil je fant. "Videl sem, kaj so vam storili," je dejal in mi ponudil, da mi pomaga pri hoji.
Več ur brez zdravil
Bolečine so se nekoliko umirile, misel na hčerko pa mi ni dala miru. Na policijski postaji Ljubljana center so mi po telefonu povedali, da so jo najbrž odpeljali na policijsko postajo v Mostah. S tamkajšnjo postajo pa sploh ni bilo mogoče vzpostaviti telefonske povezave. Takoj ko sem vtipkal številke, se je policijski telefon na drugi strani samodejno izklopil. Tudi klici na hčerkin telefon so odzvanjali v prazno. Minila je ena ura, dve, tri, štiri ... Telefonskega odziva ne od hčerke in ne od policije ni bilo. Počutil sem se grozno, še posebej, ko sem pomislil na hčerkino bolezen in grozovito izživljanje policistov nad njo. Šele okoli 15. ure me je hčerka poklicala in povedala, da je na urgenci. Njena prijateljica jo je pripeljala domov šele po policijski uri - okoli ene ponoči.
Naslednji dan, vsa zabuhla v obraz in s krvavimi urezninami po čelu in pod očesom ter ranami po kolenih, mi je povedala, kaj se je z njo in še z nekaj dekleti in fanti dogajalo, ko so jih odpeljali na policijsko postajo. Preden so jo vrgli v marico, ji je policist med vezanjem rok odvzel platneno torbo, v kateri je imela tudi zdravilo. Ko so prispeli na postajo, je takoj povedala, da ima astmo in da potrebuje zdravilo, ki je bilo v torbi, odvzeti med postopkom na Trubarjevi. Odvrnili so ji, da če je prispela na postajo brez torbe, potem je pač ni. Odvzeli so ji telefon, jo pretipali in strpali v mrzlo samico. Vsa ta ravnanja, vse prej kot prijazna, so nekateri policisti opravljali brez mask. Nadeli so jih šele po hčerkinem opozorilu.
Potem pa se je zgodilo, česar sem se tudi najbolj bal. Zaradi grozečega obnašanja policijskih goril, ki so posamično vdirale le v samice, v katerih so bila dekleta, jo je začelo dušiti. Njeno dihanje je bilo vse težje, zato je prosila za zdravila. Ta so zahtevali tudi njeni priprti prijatelji, ko so slišali njene klice. Policist, ki je prišel v samico, ji je grozeče zabrusil, da jih bo dobila šele po tem, ko se bo nezavestna zgrudila na tla. Med tem so priprti prijateljici omogočili dostop do odvetnika. Povedala mu je, da se hčerka duši. Šele po njegovem posredovanju je druga prijateljica smela na postajo prinesti zdravila. Hčerki pa jih policisti vseeno niso dali. Tako je brez zdravil, ki so že bila na policijski postaji, več ur čakala, da so končno prispeli reševalci in jo odpeljali na urgenco.
Čeprav je od grozovitih dogajanj pred Rogom in izživljanjem Hojsovih policistov minilo že kar nekaj dni, hčerko še vedno v sanjah preganjajo policijske gorile. Tudi sam sem še vedno pretresen. Kot šestmesečnega dojenčka me je skupaj z družino iz Obsotelja nacistični okupator v zasneženih odprtih vagonih izgnal v nemško taborišče. Osemdeset let pozneje so me v deklarirano demokratični domovini, kateri sem s svojim dolgoletnim novinarskim delom vestno pomagal pri razvoju, nič krivega policisti namerno napadli s solzivcem in se pred mojimi očmi zverinsko izživljali nad hčerko.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
