Elizabeta Planinšič
Domen Klemenčič je bil devet let reševalec na motorju, nesreča je to kariero končala.
Domen Klemenčič,
"Ta nesreča me bo spremljala vse življenje, tega ne bom mogel nikoli pozabiti. Tudi zaradi same poškodbe, posledic, ki jih bom nosil vse življenje,"
"Bil sem takrat napoten na intervencijo, šlo je nezavestno študentko. Peljal sem se po Ljubljanski ulici, ne znam pojasniti, zakaj sem izbral prav to pot, lahko bi tudi katero drugo. Vklopljeno sem imel vso svetlobno in zvočno signalizacijo, a mi je voznica odvzela prednost. Trčenje sem poskusil preprečiti, kolikor se je dalo, a se ni izšlo, kot sem si želel,"
"Stisnilo me je med avto in motor, nato me je obrnilo in vrglo z motorja. Imel občutek, da mi je utrgalo nogo. Začel sem odpirati hlače, da bi si zaustavil krvavitev, preden pride pomoč. A ko sem ugotovil, da ne krvavim, da je noga cela sem zaslutil, da gre za poškodbo hrbtenjače. Imel sem srečo, da mi je hrbtenjačo zgolj stisnilo, ne preščipnilo, ker potem bi bilo še huje."
"Rehabilitacija traja več mesecev, naporna je, brez podpore je težko. Poleg posledic nesreče sem imel tudi psihične težave, moral sem poiskati pomoč. Na motor vse od dogodka nisem sedel. Ko pa sem voznik ... Strah ostaja. Zdaj sicer delam, nisem več na bolniški, a je psihično težko, saj ne delam tega, kar sem si želel."
"Prišla je v bolnišnico, se mi opravičila, bilo ji je res hudo. Na sojenju sem povedal, da ne želim, da se jo kaznuje, saj sem lahko jutri sam na njenem mestu,"
"odvisni smo sami od sebe, odvisni pa tudi od drugih ljudi, ki so na cesti. Smo zelo ranljivi. Smo zelo hitri, kar je po eni strani zelo dobro, po drugi pa seveda ne. Zato moramo ohraniti tudi neko racionalnost na cesti, da zaščitimo sami sebe. To, kar se je zgodilo v Ljubljani, ko je bil znova v trčenju udeležen reševalec na motorju, je pokazatelj, da nismo vidni, nas ljudje ne opazijo. Pokazatelj, da smo izpostavljeni, na nosimo glavo na prodaj.
