Branka Bezjak
Kako lahko vsak od nas ravna pri tej vrsti pomoči prijateljem in drugim posameznikom, ki jih je prizadel travmatski dogodek? Izražanje empatije, razumevanja, da posamezniku damo možnost, da izrazi močna čustva, če tako čuti, da govori o nesreči, so osnovni napotki. Toda na naravne in druge nesreče se ljudje odzivajo različno.
Kako torej pristopiti k posamezniku? Franc Prosnik, klinični psiholog, pravi, da pri tem ni dobro preveč "opletati z besedami". "V prvi fazi je gotovo najbolj pomembno, da nudimo konkretno pomoč. Da se ne ponujamo samo zaradi tega, ker želimo pasti svojo radovednost, temveč zato ker smo pripravljeni na konkretno akcijo pomoči s hrano, vodo, nudenjem zatočišča. To posameznik tudi najprej potrebuje. V prvi fazi, ko so misli in ravnanja usmerjena v to, da se izognemo nevarnosti, je to najbolj pomembno in potrebno. Vse drugo bo še prišlo za posameznikom, ko se bo izkazala prava škoda, pomanjkanje denarja za obnove, druge stiske. V tej fazi pa torej ponudimo, kar lahko, tudi če se to ne bo realizirano, če ponesrečeni tega ne bo želel. A veliko pomeni, če veš, da ti prijatelji, sorodniki stojijo ob strani, so pripravljeni pomagati tudi s kakšnimi drobnimi stvarmi," še pravi Prosnik.
Pomoč torej ponudimo, a spet ne vsiljivo. "Morda se lahko povabi otroke, da preživijo pri njih počitnice, četudi nimajo doma hotela, a tako na nek način nudimo tudi materialno pomoč. Z našim sočutjem pa je tako, da je prav tako treba iskati sprejemljive različice, da pred tistim, ki ga je prizadela nesreča, sedaj mi preveč ne obupujemo in padamo v nezavest. Če smo kdaj pri obdarovanju v zadregi, kaj podariti, je v teh primerih gotovo najbolje neposredno vprašati, kaj potrebujete. Spet konkretna akcija, da sami damo pobude, to največ pomeni. Ko pa pride druga faza, potreba po daljši duhovni tolažbi, potem pa spremljamo in vzdržujemo stike in ugotovimo, ali potrebujejo pomoč po nadaljnjih oblikah pomoči."
