(KOMENTAR) Hitro na lov na športne talente, podjetniki!

Spretnost, hitrost, moč, talent … Da bi športnik dosegel vrhunski rezultat, mora preliti precej znoja že pred tekmovanjem. Ne le na treningih. Brez finančne podpore pot do zvezd hitro postane prestrma. V naših koncih je nikoli ni bilo v izobilju, slovenski športniki so mojstri, kako z omejenimi sredstvi ustvariti največ, se s tanko, če ne kar prazno denarnico na mednarodnem prizorišču kosati z asi, ki jim za hrbtom stojijo globalne korporacije. A zgolj iznajdljivost in zanašanje na entuziazem posameznikov, ki so za simboličen zaslužek pripravljeni talente brusiti v šampione, bosta težko ohranjala slovenski šport v arenah, kjer ima že dolgo glavno besedo kapital.

Je slovensko gospodarstvo sploh sposobno pokriti vse postavke, ki jih zahteva sodoben šport? Če bi ga iskali zgolj v mariborskem bazenu, odgovor zagotovo ne bi bil pritrdilen. Športni kolektivi iz drugega največjega mesta v državi se pogosto upehajo že v lovu na domačo konkurenco. Rokometaši so strmoglavili v zadnjo ligo, košarkarji v tretji sanjajo neke lepše čase, odbojkarji na igrišču še ukradejo kak niz serijskim prvakom iz prestolnice, s proračunom pa z njimi nikakor ne morejo tekmovati … Celo NK Maribor, najbolj prepoznavna športna blagovna znamka v mestu, je ugotovil, da dosedanji poslovni model, ki je precej bolj kot od sklenjenih sponzorskih pogodb odvisen od prodaje igralcev in nagrad za uspešnost v Evropi, ni več ustrezen; sklenil je partnerstvo s Turki, dobil lastnike.

Ko naše klube ali posameznike postavimo ob globalno konkurenco, se prepad še poveča. Sodeč po rezultatih, rekordih in drugih presežkih, bi slovenski športniki morali biti magnet za podjetnike, najbolj zaželeni partnerji njihovih marketinških oddelkov, a ko odštejemo nekaj svetlih izjem, je realnost precej drugačna. Da se bo pri nas ponovil primer iz ZDA, kjer je butičen proizvajalec športne obutve in oblačil postal ena najprepoznavnejših znamk na svetu, ko je pred štirimi desetletji sklenil partnerstvo s košarkarjem Michaelom Jordanom, je najbrž res preveč optimistično pričakovati, a športniki iz okolja, ki je v svet poslalo Luko Dončića, Tadeja Pogačarja, Janjo Garnbret in ostale šampione, lahko zagotovo poskrbijo za dobro voljo tudi v prodajnih oddelkih podjetij.  

Da je podpora gospodarstva športnikom dvosmerna cesta, smo ugotavljali na Večerovi poslovni konferenci. Družbeno odgovornost, podporo lokalnemu okolju in podobno so med razlogi, zakaj podpirajo šport(nike), naštevali predstavniki podjetij, ki del svojih prihodkov preusmerjajo na različna tekmovališča. Takojšnjih učinkov ne izpostavlja nihče. Ko odbojkarice Branika dobijo derbi v državnem prvenstvu, povpraševanje po produktih banke, ki tudi po spremembi lastništva in preimenovanju ostaja generalni sponzor kluba, ne postane nič večje. Vsaj naslednji dan ne. Krepitev blagovne znamke, imidž podjetja in drugi dolgoročni učinki so v ospredju, ko se sklepajo partnerstva.

Ena od misli, ki so zaznamovale konferenco, je bila, da se podjetju najbolj obrestuje sklenjeno partnerstvo z mladim športnikom, ki kasneje postane šampion. Verjamemo. Hitro na lov na talente, podjetniki!