(KOMENTAR) Začarani krog

Razprav, okroglih miz, tribun in podobnih dogodkov o nasilju in preprečevanju tega je bilo v našem prostoru že ogromno. Celo preveč? Nikakor ne, če sklepamo o pojavnosti nasilja pri nas in dejstvu, da o nasilju še vedno premalo govorimo, da ga ne prepoznavamo, da se še vedno prepogosto obrnemo stran, ko bi lahko pomagali, in da ostaja – celo povečuje se – za štirimi stenami. Ob vsakokratnem novem nasilnem dogodku smo še vedno "presenečeni" ali šokirani. Strokovnjaki priznavajo, da je država v desetletju in pol napravila določene sistemske premike na bolje, tudi družba je na neki način bolj senzibilna do pojavov nasilja, kot je bila nekdaj. A hkrati še vedno poslušamo o enakih težavah – pogosto o njih govorijo tudi tisti, ki imajo škarje in platno sistemskih sprememb v svojih rokah - in se vrtimo v začaranem krogu pri povsem osnovnih pogojih za zagotavljanje nenasilne družbe, kot so denimo pomanjkanje strokovnega kadra, denarja in dodatnih izobraževanj za tiste, ki delajo z žrtvami in storilci nasilnih dejanj.

Hkrati smo ujeti v spiralo modernega načina življenja z novodobnimi tehnologijami in vse večjo prevlado individualizma, ko skrb za skupnost pač ni prioriteta. Pri tem se pogosto zgražamo nad današnjo "mladino", kot da se ta ne bi že vse od Sokratovih časov "grdo vedla, prezirala avtoriteto in ne imela nobenega spoštovanja do starejših". In pozabljamo tudi, da so mladi predvsem odsev v ogledalu naših življenj, kot s statistiko o uporabi pametnih telefonov, ki povečujejo tesnobnost in spreminjajo naravo komunikacije, lepo osvetljuje antropolog Dan Podjed. Pa tudi nekateri njegovi drugi sopotniki poudarjajo, da se bomo morali najprej zazreti vase in še bolj kot o posamičnih oblikah nasilja govoriti o nasilju nasploh, o (ne)nasilnih zgledih odraslih na ravni vsakega posameznika pa do ključnih oseb javnega življenja. Zgledi namreč vlečejo. So ti dovolj dobri? Kakšna družba smo? Bi veljalo omejiti uporabo pametnih telefonov v šolah?

Predsedničin celovit forum o (ne)nasilju je združil veliko število zelo kompetentnih poznavalcev z različnih področij in narisal kar se da široko sliko pojava nasilja, pokazal, da imamo problem, ki nam je "skupen". Postregel je z nekaterimi težkimi dejstvi, kot je denimo povečano zaznavanje samomorilnih misli med mladimi, pa tudi s številnimi idejami za izboljšanje. Nekatere sicer poznamo že predolgo. Zdaj bo treba preiti od besed k dejanjem. S posebnim zavedanjem, da nobena sistemska rešitev ne more odtehtati tega, kar lahko storimo pri sebi, na mikro ravni, v vsakodnevnih odnosih. Več se bomo morali pogovarjati spet po klasični, ne digitalni poti, večjo pozornost bomo morali nameniti medosebnim odnosom, medgeneracijskemu povezovanju in spoštljivi ter vključujoči komunikaciji. Nekoliko je že zlajnana ta, da bodimo sami sprememba, ki jo želimo videti v svetu. Pa vendar, vsi si moramo prizadevati za "ničelno toleranco do brezbrižnosti" in bolj duševno zdravo družbo, saj je to najboljša preventiva pred nenasiljem, ne pozabimo pa tudi na Gandhijevo misel, da je nenasilje "orožje močnih".