Kako psihološko deluje zbiranje točk za vpis na mladostnike in ali je to zanje stimulativno?
Verjamem, da bi moral biti cilj izobraževalnega sistema pomagati mladim prepoznati področja, kjer so močni in jih zanimajo. Izobraževalni sistem bi moral otrokom odpirati vrata. Namesto tega pa sistem, ki temelji na zbiranju točk, marsikomu zaloputne najbolj zaželena vrata pred nosom. Če mlad človek že pri 14 ali 18 letih ve, da nima nobene možnosti nadaljevati šolanje v smeri, ki ga veseli, to nanj zanesljivo ne deluje stimulativno.
Sistem, ki temelji na zbiranju točk, premika fokus stran od znanja. Spodbuja lov na točke, ne pa poglabljanje in širjenje znanja. Na eni strani sproža pritiske na šolarje in učitelje, na drugi strani pa spodbuja široko paleto iskanja bližnjic, ki lahko pomagajo pri doseganju točk.
“Toga miselnost”
Prva žrtev zbiranja točk je torej znanje šolarjev. Šolski sistem učence obravnava kot vsote njihovih ocen v zadnjem triletju osnovne šole. Znanje se pomakne v ozadje, v ospredje pa pride pehanje za ocenami. Pri tem pa niso nujno uspešni tisti, ki znajo več.
Za ilustracijo samo podatek, ki ima sicer že brado — a ne verjamem, da je danes bistveno drugače. V letu 2009 je v prvih razredih slovenskih srednjih šol sedelo več kot 200 dijakov, ki so dosegali najnižjo raven bralne pismenosti. Obenem pa so to bili tisti, ki so osnovno šolo zaključili z oceno 5 pri slovenščini.
Ker postane edini kriterij kampanjsko pridobljeno in hitro pozabljivo znanje, ne pa tudi vloženo delo in trud, se pri šolarjih nehote utrjuje tisto, čemur ameriška psihologinja Carol Dweck pravi toga miselnost: prepričanje, da so dosežki rezultat danih sposobnosti, ki jih bodisi ima ali nima — če dobiva dobre ali slabe ocene. Če so v šoli povprečne ocene med 4 in 5, to tlakuje pot do nerealnih prepričanj o sebi in o svojih zmožnostih. Obenem pa zbiranje točk pri delu šolarjev utrjuje vzorce, ki lahko vodijo v perfekcionizem.
Namigi in pričakovanja
Starši iz svoje perspektive in izkušenj bolje kot sami šolarji razumejo, v kolikšni meri lahko točke njihovim otrokom odpirajo ali zapirajo vrata naprej na zaželene študijske smeri in programe. To sproža dvoje: pritiske na šolarje in pritiske na učitelje.
Ena od posledic pritiskov na učitelje je inflacija visokih ocen. Pri pritiskih na učitelje sploh ni nujno, da gre za jasne namige in pričakovanja staršev. Velikokrat si ga naložijo učitelji sami, oziroma jim ga naloži sistem, ki temelji na zbiranju točk. Logično je, da na nobeni šoli učitelji svojim učencem ne želijo zapirati vrat. To seveda vodi v zviševanje ocen.
Tam, kjer je konkurenca za vpis v šole — kar velja predvsem za Ljubljano in okolico, nekoliko pa tudi za druga večja mesta —, visoka, to še dodatno povečuje pritisk in vodi v začarani krog, v katerem ocene vse letijo v nebo. Znanje šolarjev pa temu ne sledi.
Zbiranje točk spodbuja tudi različne načine iskanja bližnjic do uspeha: od navala na komisije za ocenjevanje posebnih potreb učencev v zadnjem triletju OŠ in prepisovanja dijakov iz gimnazijskih programov v strokovne v 4. letniku srednjih šol — pa do inštrukcij, ki si jih nekateri starši lahko privoščijo, drugi pa ne.
Starši in otroci
Kakšne so posledice tega za odnos med starši in otroci?
Ponekod prihaja tudi do pritiskov v družinah. Kolegi, ki delajo s šolarji, znajo povedati, da brez šolskega koledarja vedo, kdaj so v šolah zgoščena ocenjevanja. Že vrsto let namreč opažajo, da se pred zaključki ocenjevalnih obdobij poveča število otrok z resnimi stiskami.
In kako to vpliva na izbiro izobrazbe in poklica?
Ena od posledic maksimiziranja števila točk na osnovnošolski in srednješolski ravni je postopna sprememba strukture v poklicih z visokim vstopnim pragom na študijske programe. Dejstvo, da nekateri poklici oz. študiji, na katere je naval večji kot na druge — medicina, psihologija, fizioterapija — postajajo vedno bolj ženski poklici. To ni posledica tega, da bi bili dijakom manj zanimivi kot dijakinjam, temveč tega, da v obstoječem sistemu fantje očitno težje pridejo do enakega števila točk kot dekleta.
Selekcija in vrednote
Naj ilustriram. Pred časom smo z nekaterimi kolegi psihologi ugotavljali, da ob današnjih vstopnih pogojih nihče med nami ne bi bil sprejet na študij psihologije. Pa nas je bilo nekaj, ki smo še kar uspešni na strokovnem področju.
Dve leti nazaj sem spremljal zgodbo fanta, ki ni bil sprejet na medicino zaradi zaključene ocene 3 pri slovenščini. Danes študira medicino in bo po mojem nekoč odličen zdravnik. Z vztrajnostjo mu je uspelo odpreti vrata, ki mu jih je izobraževalni sistem hotel zaloputniti pred nosom. Samo predstavljamo si lahko, koliko potenciala je izgubljenega zaradi zgrešene predstave, da je vsota ocen najboljša napoved študijskih uspehov na različnih strokovnih področjih.
To pa tudi vpliva na družbeno selekcijo in na vrednote. Če v matematiki poskušate preslikati tridimenzionalni prostor v eno samo točko na daljici, se pri tem izgubi večina informacije. Podobno velja za izobraževalni sistem. Vse kar je šolar počel, dosegel, razvil in se naučil šolar v devetih ali trinajstih letih, je na silo preslikano v eno samo številko — vsoto zbranih točk.
Ne čudimo se, da ima znanje v družbi tako nizko veljavo. To je posledica redukcije šolskega znanja, zanimanja, veselja, vztrajnost, tudi strasti in napora na enodimenzionalno številko.
Bližnjice do uspeha
Sistem zbiranja točk pa spodbuja tudi različne, bolj ali manj izvirne načine iskanja bližnjic do uspeha: od navala na komisije za ocenjevanje posebnih potreb učencev v zadnjem triletju OŠ in prepisovanja dijakov iz gimnazijskih programov v strokovne v 4. letniku srednjih šol, pa do inštrukcij, ki si jih nekateri starši lahko privoščijo, drugi pa ne.
Če si lahko privoščim olimpijsko prispodobo: to je tako, kot če bi bil pri maratonu na koncu pomemben samo izmerjeni čas, tekmovalci pa bi lahko tekli bodisi bosi ali obuti, tretji bi pa del proge opravili kar z električnim kolesom. Dejstvo je tudi, da je rezultate znanja zelo vplivalo tudi šolanje na daljavo v zadnjih dveh šolskih letih. Ena od rdečih niti številnih pogovorov z ravnatelji, učitelji in starši je bila ugotovitev, da so skoraj vsi opažali višje povprečne ocene v tem obdobju. Kot da bi učitelji poskušali nezavedno kompenzirati slabše pogoje za učenje. Takšno izkrivljanje že tako ali tako popačene Gaussove krivulje pri ocenah bo verjetno pripeljalo do še hujših pritiskov na šolarje in učitelje.
Ne spreglejte!
Rubrika Kontra je tokrat posvečena vroči temi vpisa v srednje šole. Je tudi vaš devetošolec zbral premalo točk? Čeprav je imel soliden, morda celo odličen uspeh? Se je moral vpisati na šolo izven kraja bivanja? Ali celo izvisel? Urednik rubrike Marko Crnkovič je prispeval prvoosebno poročilo frustriranega starša s prve frontne vpisne linije in povabil k sodelovanju strokovnjake z različnih področij kot dolgoletnega ravnatelja II. gimnazije Maribor Ivana Lorenčiča (predvčerajšnjim), socialno antropologinjo Vesno V. Godina (včeraj) in dnes še psihologa Kristijana Muska Lešnika.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
