Branka Bezjak
Očetu sem lahko le s pahljačo, zdravil ali česarkoli drugega nismo imeli, poskušala hladiti rane, na katerih so se že nabirale muhe in tudi ličinke. Hotel je piti vodo, a mu je nisem dala, ker sem nekje slišala, da je ožganemu ne smeš dati. Še danes mi je žal, da mu je nisem ..." Tako je Sadae Kasaoka iz Hirošime, hibakuša (tako imenujejo ljudi, ki so preživeli napad z atomsko bombo), minulo sredo v Muzeju narodne osvoboditve Maribor delila svoj pretresljiv spomin na 6. avgust 1945, ko so ZDA odvrgle bombo na to mesto in je življenje izgubilo 140 tisoč ljudi. V noči na 8. avgust je umrl tudi njen oče. Kremirali so ga kar sami v družinskem krogu na plaži, ker so bili vsi krematoriji zasedeni. Mame niso našli, le njeno ime, zapisano na seznamu razglašenih za mrtve.
Danes 92-letna Japonka je takrat imela dvanajst let. Druga bomba je bila odvržena tri dni kasneje na Nagasaki. Tedaj je umrlo 70 tisoč ljudi. Številke, ki si jih pravzaprav ne znamo predstavljati. Ko pa slišimo že eno neposredno pričevanje osebe, ki je vse te grozote preživela, se nas to dotakne povsem drugače. Salon muzeja je bil nabito poln, poslušalci so z zanimanjem prisluhnili in prikimavali sporočilom pričevanja. Prišlo je tudi veliko dijakov Prve gimnazije Maribor, ki so se gospe zahvalili, da je delila svojo izkušnjo, in dogodek popestrili s pesmijo. "Vojna, bomba sta nam vzeli sanje, prekrižali vse načrte. Nihče takrat ni umrl, ker si je to želel. Moja naloga je, da govorim v imenu vseh njih, da sem v pomoč pri širjenju glasu, da se takšna katastrofa ne sme ponoviti, da je atomska bomba le skupek zla, kakor vse vojne," pravi hibakuša.
S starši in 93-letno babico je živela 3,8 kilometra stran od hipocentra eksplozije bombe. Tri starejše sestre so bile že poročene, mlajši brat je bil kakor številni drugi otroci med vojno že pred tem evakuiran na podeželje v tempelj. Starejši brat je bil študent na pomorski tehnični šoli v Kobeju. "Jaz sem bila prvošolka na dekliški šoli. Toda takrat nismo imeli ne pouka ne počitnic. Vsak dan smo morali delati. Do dneva pred bombardiranjem sem pomagala rušiti stavbe, to smo počeli preventivno, zaradi požarne varnosti. Usodnega 6. avgusta sem imela prosti dan," je povedala. Starša sta že zgodaj zjutraj šla prav tako pomagat pri rušenju stavb. "Slišala sem sireno, da je nevarnost zračnega napada odpravljena. Čutila sem olajšanje, počistila sem po zajtrku in pomila posodo. Ob 8.15 je bilo okno v sobi nenadoma temno rdeče, nato se je zaslišal glasen ropot, steklo se je razbilo, razletelo se je na koščke. Silovita sila eksplozije me je odnesla, za trenutek sem bila popolnoma omamljena. Ko sem prišla k sebi, sem na glavi začutila toplo tekočino. Steklo me je porezalo, vendar nisem čutila bolečine."
Po vojni je imela težave pri iskanju službe in moža
Z babico sta odšli v bližnji zaklon. "Ko smo se nekaj časa za tem podali ven, so bili povsod porušeni zidovi. Nato je prišel moški, njegova koža je bila obarvana od opeklin, glasno je rekel: 'Hirošima je velika bliskavica, vse je uničeno.' Starejši brat je po prihodu domov zvečer takoj odšel iskat starše. Izvedel je, da sta se zatekla v hišo sorodnika. Ko sem ga videla, nisem mogla verjeti, da gledam živega človeka. Njegov obraz je bil zelo otekel. Oblačila popolnoma zgorela, telo črno in sijoče. Prepoznala sem ga samo po glasu. Skrbelo ga je, kje je mama."
"Moja rana na glavi se je zacelila, a leto za tem so se mi na telesu pojavili izpuščaji, na desni roki sem imela tri velike rane, ki so se zacelile šele po več kot pol leta. Anemija je prav tako trajala." Ker je izgubila starše in preživela eksplozijo bombe, številni pa so se bali, da bo prenašala kakšne bolezni, je imela nato težave pri iskanju službe in moža. Po naključju se je poročila z drugim preživelim, vendar je kmalu umrl zaradi raka, star komaj 35 let: "Najina otroka sta imela takrat šest in dve leti. Zato sem hvaležna, da sta mi pri vzgoji pomagala tašča in tast." S pomočjo babice in ob podpori brata je naposled dobila službo v občini, najprej začasno, nato stalno. Sedaj ima štiri vnuke in šest pravnukov, ki jo razveseljujejo, pravi. Kaj pa je njen recept za dolgo življenje? "Dobra hrana, spanje in trening možganov. Sama imam natančen urnik vsak dan, strogo se ga držim," še pove vitalna Kasaoka.
Pokonci jo drži tudi optimizem, je povedala. Čeprav je dolgo sovražila ZDA, je nato to sovraštvo usmerila v jedrsko bomo. "Ko se spomnim atomske bombe, mi pritečejo solze. Ko govorim, mi srce preplavi žalost. Vendar pomislim, da sem v pomoč pri pozivanju k miru v svetu brez jedrskega orožja." Februarja 2000 je posnela svoje pričevanje na videokaseto, nato je leta 2005 postala priča eksplozije atomske bombe za Fundacijo za mirovno kulturo Hirošime.
V Muzeju narodne osvoboditve Maribor bo do konca januarja na ogled tudi gostujoča razstava iz Hirošime o atomski eksploziji in njenih razsežnostih. Na ogled so tudi številni predmeti iz obdobja bombnih napadov. Prav tako v spomin in opomin.
