Obšolske dejavnosti otrokom koristijo za dobro samopodobo in sprostitev

Obšolske dejavnosti so lahko za otroke in mladostnike pomemben dodaten vidik socializacije, učenja veščin, vztrajnosti, spoprijemanja z neuspehom, preprečevanja pretirane uporabe zaslonskih tehnologij in še marsičesa, kar krepi njihovo telesno in duševno zdravje, ugotavlja psihologinja dr. Katja Košir, izredna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Tudi psihologinji Mojci Verhovnik, predsednici Atletskega kluba Slovenj Gradec in Športne zveze Slovenj Gradec ter ravnateljici tamkajšnjega vrtca, se zdijo interesne dejavnosti pomembne, saj lahko otroci znotraj neke skupine, dejavnosti, ki si jo sami izberejo, krepijo samopodobo. V šoli namreč velikokrat - predvsem tisti, ki niso učno uspešni - ne dobijo samopotrditve, zato je dobro, da najdejo nekaj, pri čemer se počutijo uspešne, motivirane in razvijejo pozitivno samopodobo, razmišlja. "Zgodi se, da starši namesto v krožke v popoldanskem času te otroke usmerijo v inštrukcije, tako pa spet počnejo nekaj, kar jih frustrira, in ne morejo izživeti svojih interesov in potencialov, ki so tudi drugje, ne samo v šoli. Marsikdaj kak talent - ker se skuša pretirano krepiti to učno področje - izzveni, otrok ga ne more razviti," pravi. Doda še, da so otroci, ki imajo popoldanske aktivnosti, bolj organizirani, hitreje se naučijo učinkovito razporejati čas in so bolj prilagodljivi, saj se morajo v različnih skupinah naučiti pravil, spoštovanja in samodiscipline.

Gibanje kot naravna potreba

Šport v nasprotju z glasbeno šolo ali denimo učenjem tujega jezika pomeni interesno dejavnost, pri kateri gre za nekoliko drugačno, bolj sproščeno učenje, ki ni tako podobno tistemu v šoli, razmišlja Verhovnikova. Gibanje je namreč naravna potreba otroka, ki ga sprošča in zadovolji, šport pa tako nekakšna protiutež stiskam in vsakodnevnim pritiskom. "Zahtevni treningi - ne glede na to, kako naporni so - sproščajo občutke zadovoljstva. Najbolj smo zadovoljni takrat, ko naredimo nekaj težkega, ko premagamo neko težjo oviro. Pri športu doživimo napor, po naporu pa zadovoljstvo. Če mlad človek ne počne nič od tega, mu to zadovoljstvo manjka, ostaja v nekem vakuumu," je povedala. Ne zdi se ji prav, da otroci interesne dejavnosti opuščajo zaradi učenja, prav tako pa se ji ne zdi smiselno pogojevanje, "če boš imel slabe ocene, ne boš smel na trening", saj je oboje pomembno in bi lahko pogojevali tudi obratno. "Če bo otrok popoldne odšel na vadbo, v glasbeno šolo, ga bo to razbremenilo in bo bolj motiviran, imel bo bolj odprto glavo za učenje. Interesna dejavnost je pomemben način sprostitve otroka, mladega človeka, tudi odraslega. Tega, da počnemo nekaj, kar imamo resnično radi, nam nihče ne sme vzeti, saj pomembno vpliva na naše psihično zdravje," je prepričana.

Ko se starši prelevijo v taksiste

Obšolske dejavnosti so lahko tudi vir povsem nepotrebnega dodatnega stresa, opozarja Koširjeva: "Nekaterim otrokom je lahko že šola dražljajsko zelo naporna in potrebujejo popoldne več časa za umiritev, počitek in individualne aktivnosti ali druženje z najbližjimi." Ravenčanka Katja Planinc, mama dveh fantkov in trenerka športnega plezanja, opaža, da starši velikokrat v želji, da bi svojemu otroku omogočili kar največ, ob začetku šolskega leta otroka vpišejo v sto in eno dejavnost, kar čez leto v družinsko dinamiko vnese stres. "Otroke dejavnosti preobremenijo, starše pa prav tako, saj se za šolsko leto prelevimo v taksiste," je povedala. Zato je pri odločanju, ali otroka vključiti v obšolske dejavnosti in v katere, vedno smiselno upoštevati njegove želje in posebnosti ter (finančne, časovne) zmožnosti staršev, priporoča Koširjeva. "Vse je v redu, če le ustreza tako otroku kot načinu življenja družine: od tega, da otrok ni vključen nikamor, do tega, da je z obšolskimi dejavnostmi zaposlen vsak popoldan. Slednjega sicer v splošnem ne bi priporočila, saj se lahko hitro zgodi, da obšolske aktivnosti otroku prenehajo biti v veselje in postanejo breme," je dejala.

Ko skupaj z otrokom izberemo neko dejavnost, ga je smiselno spodbuditi, da pri njej vztraja tudi v obdobjih, ko mu ni prijetna, mu je težka oziroma odveč, svetuje Koširjeva. Ob tem doda: "A ne za vsako ceno in le na način, da pokažemo razumevanje za otrokove odpore, mu jih pomagamo razumeti in smo mu v oporo. Če je stiska prevelika, je nesmiselno vztrajati. Otrok se prožnosti in vztrajnosti uči le, kadar so izzivi taki, da jih lahko dosega, in kadar jih njegovi pomembni drugi (starši, trenerji, učitelji v glasbeni šoli) pri spoprijemanju z njimi razumevajoče podprejo. Smiselno je torej podpreti otroka, da vztraja, a nikoli in nikakor ne za ceno odnosa: pomembno je dati mu vedeti, da je včasih tudi umik smiselna odločitev; da je sprejet, ljubljen in v redu, tudi če se odloči iz težke situacije umakniti."

Spodbujanje raznolikosti gibanja

Otroku v predšolskem in zgodnjem šolskem obdobju morajo starši ustrezno predstaviti različne dejavnosti in z njim poiskati aktivnost, ki ga veseli, pri tem pa v sodelovanju s strokovnim kadrom prepoznavati otrokove sposobnosti, značilnosti in jih tudi upoštevati pri izbiri, pojasnjuje Planinčeva. Pomembno se ji zdi tudi, da se v tem obdobju otrok vključi v dejavnosti, ki spodbujajo zdrav in skladen razvoj telesa, obenem pa spodbujajo raznolikost gibanja in ne ozkih usmeritev, specializacije, pri kateri se bo razvijal enostransko. Za mlajše otroke tako ne priporoča več kot ene ali dveh dejavnosti, saj je v tem starostnem obdobju pomembno, da otrok razvija tudi samostojno igro in aktivnosti.

Sogovornici s področja športa izpostavljata še zaupanje strokovnim delavcem. "Starši naj se ne vmešavajo v treninge ali prevzemajo vloge trenerja, saj s tem zbijajo avtoriteto trenerju in sebi. Otrokova vadba, interesna dejavnost, naj bo njegova skrb, v nasprotnem se lahko zgodi, da bo otrok ob osamosvajanju, prehodu v adolescenco, neko dejavnost, h kateri ga priganjajo starši, takoj opustil," je povedala Verhovnikova. Tudi v tej luči se ji zdi smiselno, da izbiramo aktivnosti, ki jih ima otrok v okolju, v bližini, saj je tako lahko samostojen, ni vezan na prevoz, na starša in je to njegova odgovornost. Nadaljuje, da starši naj ne bodo usmerjeni samo v dosežek - da bo otrok najboljši: "Čisto realno - večina ljudi je povprečnih in pomembno je, da pohvalimo trud, da otrok nekaj počne in zaključi. Če je pri tem med bolj uspešnimi, je seveda krasno, ni pa to najbolj pomembno. Že to, da starš spoštuje to, kar otrok počne, ga motivira, da nadaljuje, da vztraja."

Planinčeva izpostavlja še izbiro dejavnosti za bratce in sestrice: "Starši pogosto zaradi lažje organizacije želimo, da bi vsi naši otroci obiskovali iste aktivnosti, po možnosti še ob istem času, ne glede na otrokovo starost. Če bo mlajši otrok obiskoval vadbo starejših, še ne pomeni, da bo hitreje napredoval. Pogosto dosežemo prav nasprotno, saj otroku vadba z vrstniki dviguje samopodobo, konkurenca večjih, starejših, močnejših pa mu voljo pogosto vzame."