Ni izmišljeno dejstvo, da so javni mediji v preteklosti pogostoma vrgli črno senco na dobršen del populacije, čeprav je manjšina te populacije povzročila določene negativnosti. Mnogi novinarji in tudi drugi posamezniki niso znali oceniti posledic takšnega pisanja. Ne le, da so bili pri tem izpostavljeni določeni posamezniki, temveč je temna senca padla tudi na del širše populacije.
Mnogim je povsem jasno, da če je neka manjšinska ekipa, na primer na športni prireditvi, povzročila incidente, se je del krivde zvalil tudi na preostale navijače. Seveda gre pri tem za neobjektivnost pri razdeljevanju krivde med obema manjšinskima skupinama.
Tovrstno razmišljanje me vodi v že dolgo trajajočo zdravniško stavko. Namreč, ko prebiram različne komentarje o neetičnem početju zdravnikov, češ da jim je vseeno za paciente, moram večini zdravnikov stopiti v bran. V nadaljevanju tega zapisa bom tudi dokazoval, da se mnogim zdravnikom godi krivica, saj sta zaradi pogostih neobjektivnih kritik njihovo poslanstvo zdravnika in njihovo ime po krivici omadeževani. Pa naj to v nadaljevanju tudi dokažem.
Pred dobrim mesecem sem zaradi težav s srcem poiskal pomoč na oddelku kardiologije v UKC Maribor. Od prvih pregledov, ki jih ni bilo malo, me je zdravstveno osebje tega oddelka obravnavalo skrajno resno. Ko sem v tem mesecu imel priliko spremljati postopke in odnos do pacientov, sem ugotovil, da ima dr. Naji izvrstno ekipo strokovnjakov, ki izjemno kvalitetno opravljajo svoje poslanstvo oziroma strokovne naloge.
Naj pri tem izrecno poudarim, da pri njihovem delu ne gre zgolj za strokovno kakovost, temveč tudi in predvsem za kultiviran in human odnos do pacientov. Zdravniki, s katerimi sem osebno komuniciral (dr. Franjo Naji, dr. Vojko Kanič, dr. Marcel Berro, dr. Viljemka Nedog, dr. Tadej Željko, dr. Kaja Vrščaj, dr. Igor Balevski, dr. Danijela Oikonomidis, dr. Anja Poljanšek Avsenak in tudi drugi), so tako meni kot tudi drugim pacientom posvetili maksimalno pozornost. Njihov odnos do pacientov je po svoje bil celo ganljiv, ko so nemočnemu pacientu pomagali bodisi posamično bodisi skupno. Na njihovih obrazih sem pri viziti pogosto opazil njihovo predanost in osebno zadovoljstvo. Pri nobenem od prej omenjenih zdravnikov nisem zasledil, da bi z nejevoljo pristopili k pacientu, čeprav je pogostoma bilo več nujnih primerov za sprejem na oddelek, kot je kapaciteta na tem oddelku.
Toda ne le zdravniki, tudi drugo zdravstveno osebje na tem oddelku je bilo skrajno vljudno in humano do pacientov. Pa ne samo to, izjemna pozornost je bila posvečena tudi higieni vseh prostorov, vsakodnevnemu preoblačenju in razkuževanju postelj, umivanju pacientov in podobno.
Hočem poudariti, da so si tako zdravniki kot tudi preostalo osebje prizadevali, da bi pacienti na kardiološkem oddelku UKC dobili tisto pomoč, ki jo potrebujejo pri premagovanju svojih zdravstvenih težav. Za kardiološki oddelek v UKC Maribor torej ne drži pavšalizacija, da zdravstveno osebje ne skrbi za svoje paciente. Moje izkušnje dokazujejo prav nasprotno.
Naj zaključim z ugotovitvijo, ki izhaja iz uvodnih misli tega pisma, in sicer, da je pavšalizacija kritike zdravnikov po dolgem in počez neetično dejanje, kar ste lahko razbrali iz odnosa zdravnikov in preostalega zdravstvenega osebja na kardiološkem oddelku UKC Maribor. Ne glede na uradno stavko je bila skrb za paciente njihova primarna skrb.
Zasl. prof. dr. Dušan Radonjič, Maribor
