(POGLED) Kdo bo plačal dolgotrajno oskrbo

Bo to, kar ni uspelo nekdanjemu ministru za zdravje Tomažu Gantarju, po dobrem letu pavze zdajšnjemu ministru Janezu Poklukarju? Mislimo seveda na zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga Slovenci čakamo že več kot 20 let. Tokrat je predlog zakona od javne razprave napredoval v parlament in dobil zeleno luč v prvem branju v državnem zboru, kljub temu da je v bistvu povzetek prejšnjega, s pomembno razliko: brez takojšnega uvajanja dodatnega zavarovanja. Ta do zdaj vselej najbolj sporni "člen" naj bi v dediščini te vlade dobila nova, ki bi morala s posebnim zakonom določiti pogoje obveznega zavarovanja, osnovo za plačilo prispevkov in prispevno stopnjo, način obračuna in plačevanja prispevkov, zavezance. Za zdaj bi v blagajno za dolgotrajno oskrbo prenesli sredstva, ki so v ta namen že zdaj zbrana v zdravstvenem zavarovanju ter pokojninskem in invalidskem zavarovanju (dodatek za pomoč in postrežbo). Ob tem pričakujejo tudi sredstva demografskega sklada, čeprav zakon o demografskem skladu še sploh ni sprejet. Vlada vidi dodaten denar tudi v evropskih sredstvih in donacijah. Kar bo manjkalo, pa bi do leta 2025 primaknil državni proračun. Po vladnih izračunih bi v letu 2022 to znašalo 105,7 milijona evrov, leta 2023 že 164,3 milijona, leta 2024 pa 285,3 milijona evrov, medtem ko bi uvedbo posebnega zavarovanja uvedli julija 2024 s posebnim zakonom. S tem so se elegantno izognili ne le dosedanjim razhajanjem znotraj koalicije, ampak tudi iskanju kompromisa s socialnimi partnerji.

Spomnimo, pri predlogu zakona, ki ga je dal v javno razpravo takrat še koalicijski Desusov minister Gantar, se je zalomilo prav pri novem zavarovanju, brez katerega dolgoročno ne bo šlo. Dan preden so na ministrstvu za zdravje predstavili predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je predvideval novi prispevek, je namreč finančni minister Andrej Šircelj (SDS) v oddaji Odmevi na Televiziji Slovenija zatrdil, da zaradi dolgotrajne oskrbe ne bodo uvajali novega davka. Na vprašanje, od kod bodo vzeli manjkajočih več kot 300 milijonov evrov za kritje storitev dolgotrajne oskrbe, če ne bo novega prispevka ali davka, pa je odgovoril, da proračun ima obstoječe vire, poleg tega je Slovenija za prihodnjih devet let dobila dvanajst milijard evropskih sredstev, nekatera so tudi nepovratna. A to še ni vse. Najprej sta oba ministra, Gantar in Janez Cigler Kralj, sicer pristojen za domove za starejše in druge socialnovarstvene zavode, razlagala, kako dobro sodelujeta in sta odličen tandem, ki mu je uspelo poslati zakon o dolgotrajni oskrbi v javno razpravo. Samo teden dni zatem pa je minister Cigler Kralj izjavil, da se ne strinja z rešitvijo načina financiranja dolgotrajne oskrbe, kot je to opredeljeno v predlogu zakona. Pojasnil je, da v njegovi stranki NSi niso naklonjeni predlagani novi prispevni stopnji za dolgotrajno oskrbo v višini 1,47 odstotka, ki naj bi si jo razdelila zaposleni in delodajalec. Dodal je še, da so v NSi že v preteklosti razmišljali, da bi preoblikovali ali dodelali dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki bi krilo tudi manjkajoč denar za dolgotrajno oskrbo, a da je za njihov konkretni predlog treba opraviti še nekatere izračune. Na koncu je bilo jasno, da predlog zakona ni bil usklajen ne v Ekonomsko-socialnem svetu (ESS) med socialnimi partnerji ne med koalicijskimi partnerji.

Ob vsem tem seveda ne kaže spregledati, da so se vlade že vse od leta 2002 neuspešno lotevale zakona o dolgotrajni oskrbi, bilo je že več različic, a vselej se je na koncu zalomilo pri financah. Zatekanje k salomonski odločitvi, da je bolje sprejeti vsaj nekaj kot nič oziroma najbolj sporna vprašanja prepustiti naslednikom, ne preseneča. Gre za politično preračunavanje v dani situaciji, ko bi se po tej poti morda lahko izognili še večjemu gnevu socialnih partnerjev. Ti namreč tudi tokrat niso imeli besede pri oblikovanju predloga zakona. Socialni dialog v državi je že lep čas na mrtvi točki, čeprav smo v Sloveniji od osamosvojitve dalje vzpostavili standard, da ni mogoča nobena reforma socialnega zavarovanja brez soglasja socialnih partnerjev. Tukaj pa je najti kompromis vedno težavno, še posebno, če se mudi v zadnjih mesecih vladanja, samo zaradi kljukice na vladnem semaforju. Sindikati sicer soglašajo z uvedbo obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, vendar zagovarjajo, naj to plačujejo v celoti delodajalci. Z argumentom, da je bila leta 1996 znižana stopnja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje s 15,5 na 8,85 odstotka in že vsa ta leta so delodajalci manj obremenjeni kot slovenski delavci. Če bi morali plačevati še dodatne prispevke, bi to pomenilo nižanje njihovih neto plač. Delodajalci imajo svoje protiargumente. Med drugim, da je ta vlada dala obljubo, da se davki ne bodo dvigovali. A to bi bil vendarle nov davek.

Sindikate in nevladne organizacije, kot je Srebrna nit, tudi skrbi, da predlog obljublja javno mrežo izvajalcev dolgotrajne oskrbe, standarde, izvajalca novega zavarovanja, a hkrati na široko odpira vrata čistemu zasebništvu. Obvezno zavarovanje mora namreč vsem upravičencem zagotoviti zadostno dostopnost storitev v javni mreži. Ta je sicer predvidena, a za tiste zavarovance, ki jim ne bo mogoče zagotoviti storitev dolgotrajne oskrbe na domu ali v instituciji znotraj javne mreže, bodo na voljo tudi zasebne storitve. Če vsi upravičenci ne bodo dobili storitev v javni mreži, bodo namreč prejeli določeno vsoto denarja, s katero si bodo lahko plačali pomoč, ki jo potrebujejo, pri zasebnih izvajalcih dolgotrajne oskrbe. "Gre za področje, kjer je zelo velika možnost ponovne privatizacije storitev, zaslužkarstva s starejšimi in ustanavljanja privatnih zavodov z velikimi dobički," svarijo sindikati.

In kaj bi dobili zavarovanci? Za zdaj je predvideno, če bi se upravičenec odločil za denarni prejemek, da bi v prvi kategoriji dobil 89 evrov na mesec, v drugi 179, v tretji 268, v četrti 357 in v peti 491 evrov. Ob tem bi mu pripadala še pravica do sofinanciranja storitev e-oskrbe v višini 150 evrov na leto in pravica do storitev za krepitev ter ohranjanje samostojnosti, ki na leto znaša 348 evrov v prvi kategoriji, 696 v drugi, 1392 v tretji, 870 v četrti in 696 v peti kategoriji dolgotrajne oskrbe. Kaj pa tisti, ki prejemajo dodatek za pomoč in postrežbo? Na zdravstvenem ministrstvu pravijo, da ne bodo ostali brez dodatka. Vsi, ki bodo na dan uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi upravičeni do dodatka za pomoč in postrežbo po dosedanjih predpisih, bodo te pravice obdržali do izdaje novih odločb o pravici po zakonu o dolgotrajni oskrbi. Zpiz pa predlaga tudi daljše prehodno obdobje za vse prejemnike dodatka za pomoč in postrežbo, v katerem bodo narejene spremembe.