(POGLED) Politično mešetarjenje s pokojninami po slovensko

Izredne in redne uskladitve pokojnin, popravek najnižjih in trikrat izplačan solidarnostni dodatek. Vse to v času epidemije, s čimer se lahko pred volitvami pohvalijo v vladni koaliciji. In zagotovo se bodo. Pokojnine in upokojenci so namreč že nekaj zadnjih volitev tarča za nabiranje glasov domala vseh političnih strank. Ne le zato, ker jih je že več kot 620.000, ampak zaradi bolj žalostnega razloga. Ker ima večina tako nizke pokojnine, da z njimi zelo težko preživi mesec in plača dom za starejše. Tako so pokojnine zelo priročne za politično trgovanje z volilnimi glasovi, kar so spretno kar nekaj mandatov počeli v Desusu. Stranki upokojencev, ki je bila več kot dve desetletji v vseh vladah, tako levih kot desnih, z vedno istim pojasnilom, da le v vladni koaliciji lahko uresniči svoje obljube upokojenim.

A danes še vedno večina upokojencev živi na robu revščine. Zagotovljena pokojnina za 40 let dela znaša 620 evrov, kar je celo pod pragom revščine. Povprečna starostna pokojnina pa nekaj več kot 900 evrov, kar je le 170 evrov nad pragom revščine. Večkrat je, zdaj že nekdanji, dolgoletni prvak upokojenske stranke Karl Erjavec miril jezne upokojence, ko so ugotovili, da jim delijo drobtinice, s pojasnili: če ne bi bilo nas, bi bilo še slabše; imeli smo premalo glasov, da bi lahko dosegli več.

In je delovalo. Celo tako dolgo, da so nekateri poslanci te stranke v parlamentu dočakali upokojitev. Mnogi člani nekdanjega Desusa pa se zdaj razbežali na levo in desno, pod okrilje drugih strank, tudi novih, kjer bodo glasove na teh volitvah nabirali v preobleki z isto mantro: kako mar jim je za starejše in njihove pokojnine. Neredki vztrajajo tudi zaradi lastnih koristi. Ne kaže spregledati, da so si nekateri člani Desusa v vseh teh letih uspeli zvišati vsaj svoje pokojnine s sejninami v raznih nadzornih odborih, svetih zavodov, nagradami za svetovanje, čeprav za to niso imeli potrebnega znanja in referenc. Tudi Erjavec je zamenjal kar nekaj ministrskih stolčkov. Zanimivo, nikoli pa ni bil minister za delo, v pristojnosti katerega so pokojnine.

Po vzoru Desusa zdaj domala vse politične stranke pred volitvami nagovarjajo upokojence. Pri tem sploh ni pomembno, ali so leve, desne ali sredinske, na kar stavijo novinci na političnem parketu. Ene obljubljajo usklajevanje pokojnin v enakih zneskih za vse, druge zvišanje najnižjih pokojnin, tretje prihajajo z bolj splošnimi obljubami, da bodo poskrbele za dostojno in varno starost starejših. Najrevnejšim upokojencem delijo predvolilne bonbončke, pri tem pa računajo, da bodo ti z nekaj evri več zadovoljni, ker so itak navajeni skromnosti. S takšnimi ad hoc posegi v pokojninski sistem pa ničesar ne rešujejo, ampak le gasijo in ustvarjajo še več krivic in nezadovoljstva med upokojenci. Tudi tistimi, ki imajo spodobne in višje pokojnine. Že nekaj let imamo namreč določeno najvišjo pokojnino. Ljudje z visokimi dohodki pa plačujejo v socialne sisteme še vedno neomejeno več, kot iz njih dobijo, kar je pravzaprav še ena posebnost Slovenije, kako razume solidarnost.

Ob tem, da pri nas že vsi lahko s pokojninami politično mešetarijo. Kdo bo to utečeno prakso ustavil in jasno povedal, da pokojnina ni miloščina, socialna pravica, o višini katere lahko po lastni presoji odloča katerakoli politična stranka ali vlada, ampak naša pravica iz zavarovanja, ki ga plačujemo zaposleni in delodajalci. Gre za dolgoročnejšo pogodbo z državo, pri kateri mora biti jasno, kaj in koliko bomo na koncu dobili. O tem se v urejenih demokracijah dogovarjajo socialni partnerji, torej tisti, ki v pokojninsko blagajno vplačujejo prispevke. Dogovor o pokojninah, tudi pokojninski reformi, ni in ne more biti stvar zgolj ene ali dveh političnih strank, ampak širši družbeni konsenz.

Dovolj je samo pogledati k našim severnim sosedom, kjer imajo povsem enak Bismarckov pokojninski sistem in zadovoljne upokojence. In tudi zaposlene, ki prejemajo višje plače, kar pomeni višje pokojnine na stara leta. Povprečna pokojnina znaša 89 odstotkov povprečne plače ali 1800 evrov, vsi upokojenci vsako leto dobijo še 13. pokojnino, zelo dobro je poskrbljeno tudi za vdove. A Avstrija je po podatkih OECD med evropskimi državami šele na tretjem mestu po radodarnosti do svojih upokojencev. Vodi Nizozemska, kjer povprečna pokojnina niti malo ne zaostaja za povprečno plačo in kjer se upokojujejo pri 67 letih, vendar je treba dodati, da je na Nizozemskem v dodatno pokojninsko zavarovanje, ki ga morajo obvezno plačevati delodajalci, vključenih 90 odstotkov zaposlenih. In kar je prav tako pomembno, vsi dosledno spoštujejo pravila igre, torej sprejete pokojninske zakone, ki jih ne popravljajo večkrat na leto, kot se to v zadnjem obdobju dogaja pri nas, zasluge za to pa si pripiše ta ali ona politična stranka.

Če torej res želimo, da bodo pri nas v prihodnje pokojnine dostojnejše in starost varnejša, se bo treba več ukvarjati predvsem s plačami. Od političnih strank in nove vlade pa zahtevati pokojninsko reformo, pri kateri bodo sodelovali vsi socialni partnerji in se dogovorili, koliko BDP bomo namenjali za pokojnine, koliko prispevkov bodo v pokojninsko blagajno plačevali zaposleni in koliko delodajalci, koliko odstotkov povprečne plače bo znašala povprečna pokojnina, kako se bodo te dosledno usklajevale, da bodo ohranjale svojo vrednost, in morda namesto letnega dodatka, po vzoru Avstrije, uvesti 13. pokojnino. S tem bo zmanjkalo manevrskega prostora za politične stranke, ki svojo prihodnost, program gradijo na račun nezadovoljnih, revnih upokojencev z ribarjenjem v kalnem.