Pred skoraj petimi leti sem se v svoji prvi kolumni za Siol postavil proti zidu, ki je v javnem prostoru nastajal med mnenjskima poloma: "Razlike morajo biti, razlike so dobre, razlike delajo polemike zanimive, v polemikah se brusijo ideje." Pet let kasneje je situacija samo še slabša. Namesto zbliževanja teče oddaljevanje. Namesto diskusije o povedanem je sogovornik etiketiran z neko nedotakljivo etiketo in potem z nedotakljivimi ni diskusije. Namesto pluralnega javnega prostora imamo vso pluralnost odtenkov rdeče v medijskem mainstreamu in nekaj bolj ali manj užaljenih, razdraženih in jeznih rezervatov za drugače misleče. Na eni in drugi strani se ideje radikalizirajo – od poskusov ekonomske in moralne rehabilitacije socializma na eni strani do ksenofobije, nacionalizma in antisemitizma na drugi.
Prevladujoče razmišljanje vidi edino rešitev v triaži: govorce sovražnega govora kaznovati s polno težo gorjače nove zakonodaje proti sovražnemu govoru. Druge utišati z ukinjanjem platform za govor – z neformalnimi oblikami cenzure na socialnih omrežjih in izključevanjem domnevnih fašistov iz glavnega toka medijskega prostora. Tretje zastrašiti tako, da se bodo v velikem loku ogibali vseh tem in vsebin, zaradi katerih bi se lahko znašli med prvimi ali drugimi. In bo dežela očiščena vsega govora, ki ni po volji – pravilno mislečih.
Zadnji je pesek v zarjavelo kolesje javne debate s prispevkom za drugi scenarij triaže nasul Matjaž Gruden v zadnji kolumni v Večeru.
Normalizacija Hitlerja
Najprej njegov tvit in potem kolumno so sprožili menda "množični primeri zlorab", ko da se "fašistoidne rasiste" poskuša normalizirati s tem, da se jim ne reče fašistoidni rasisti (ali pa rasistoidni fašisti, dokazani nacisti, rasisti in nacisti kar tako, stekli psi desnice, desničarska golazen, mrčes …), ampak da se jim reče "drugače misleči".
Za Grudna je problem, da se menda (s primeri mi ni mogel postreči) tako govori tistim, ki so res fašistoidni rasisti. Za tiste, ki smo že kdaj bili kaj od naštetega – in to so praktično vse drugače misleče javne osebe – pa je realen problem, da se težke besede uporabljajo za ljudi, ki to niso. Drugače povedano, imenovanje skoraj vsakega za Hitlerja normalizira Hitlerja prav tako, kot če se za Hitlerja govori, da je bil drugače misleč.
Če se strinjamo, da Hitlerja ne bi kazalo normalizirati, bi bil moj prvi poziv, da je treba težke besede uporabljati bolj premišljeno, tam in samo tam, kjer imajo mesto. Še boljša kot etiketiranje pa bi bila vsebinska polemika s trditvijo ali idejo. Da npr. ne rečeš fašist nekomu, ki zagovarja progresivno obdavčenje kapitala (kar je točka Mussolinijevega fašističnega manifesta). Ampak da argumentirano zavrneš progresivno obdavčenje kapitala, ne da bi predlagatelja zmerjal s fašistom.
Pravilno in Drugače misleči
Grudnu se je zdelo, da je s svoji intervencijo "branil ugled in dobro ime ljudi, ki se deklarirajo kot drugače misleči, vsaj tistih med njimi, ki ne gojijo posebnih simpatij do fašizma in rasizma". Ker tega niso prav cenili (in zgoraj sem razložil, zakaj), je za naivno označil svoje prepričanje, da gre pri drugače mislečih za ljudi, "ki razmišljajo drugače kot nekdo drug. To je v demokraciji ne samo koristna, ampak življenjsko pomembna zadeva."
Zapiranje razprave vodi nazaj v družbo nestrpnosti, diskriminacije in sovraštva. Vodi v družbo, kjer za drugače misleče spet ne bo prostora. Kjer bodo spet v zadnjem delu avtobusa. Tudi ta grožnja je realna.
Zadnji del avtobusa
S tem, ko je Gruden drugače misleče postavil za rušitelje civilizacijskih okovov in vrednot, je pravilno mislečim podaril monopol nad človekovimi pravicami, humanizmom in sploh vsem dobrim.
Pa nimajo monopola. Kvečjemu je med pravilno mislečimi kar nekaj takih, ki se še zdaj ne morejo distancirati od režima, ki je človekove pravice sistematično kršil 45 let. Tudi drugače misleči se še kako zavedamo, kot pravi g. Gruden, da "se v svetu, ki temelji na sovraštvu, vedno lahko najde silak, ki bo tudi njih poslal v zadnji del avtobusa". Drugače misleči so bili 45 let v zadnjem delu avtobusa in so prav zato občutljivi za vsak znak, ki bi utegnil kazati, da se tisti časi vračajo.
Nestrpnost pravilno mislečih do nevladnega šolstva, njihovi apetiti pri zaostrovanju medijske zakonodaje in dejanska cenzura tudi povsem dostojnih vsebin na internetu kažejo, da silaki še kar migajo.
Poziv tri: skrbi naj nas predvsem totalitarizem, ki ima pri nas tradicijo in žive korenine, ne pa pošasti iz uvoza.
Za strpnost
Vsebinsko ozadje vsega je svoboda govora. Gre za to, ali imamo vsi med seboj lahko odprt, odkrit, racionalen pogovor o čemerkoli. Ali pa pravilno misleči debato o zanje nedotakljivih temah ubijejo z medklicem "fašist". Povsem drži namreč, "da si družba, ki tolerira nestrpnost, diskriminacijo in sovraštvo … ali celo temelji na njih, odprte razprave ne more privoščiti, ker je ne bi preživela".
