(PORTRET TEDNA) Devetdesetletnik ene same mladosti

Mojmir Sepe. Mojster Sepe. Mojzes. Kako imeniten vzdevek za nekoga, ki se pri svojih devetdesetih lahko - kljub svoji večni prizemljenosti, skromnosti in nepopravljivi pobalinski iskrici v očeh - ozre nazaj in vidi, da je to, kar je ustvaril, prešlo v kosti nekega naroda. Da so njegove note postale mila glasbena podlaga neke dobe, z vsem lepim in žalostnim vred. Da je njegova zgodba postala večja od življenja samega, ker je prestala preizkus časa. Skladbe, melodije, tako pristne, lepe in življenjske, da nas celo danes, ko potrebujemo močan udarec, da sploh še kaj začutimo, pobožajo tam, kjer najbolj prija, in zbodejo tam, kjer najbolj boli. In prav ta sladka bolečina je tista, ki dela glasbo tako lepo.
Bila je poletna noč tudi 11. julija 1930. Ni dvoma. In najbrž je komu bila tudi ljubezni spev, šepet, kot je 34 let kasneje zapisala Elza Budau, a v Črni na Koroškem se je tisti dan rodil Mojmir Sepe, eden ključnih slovenskih glasbenikov dvajsetega stoletja, eden prvih, ki so ustvarjali začetke slovenske zabavne glasbe po drugi svetovni vojni, in danes eden poslednjih zares velikih, ki so še ostali. Letvico so postavili tako visoko, da jo je še danes oziroma zlasti danes nemogoče doseči.
Z Majdo Sepe, eno naših največjih pevk, ki se je poslovila leta 2006, sta bila zlat par. Ona karizmatično glasbeno polbožanstvo, lepa, s toplim temnim žametom v glasu in žlahtno starodobno damskostjo, on pa navihan in noro nadarjen frajer, nepopravljiv optimist s polnim rokavom lucidnosti. Veliko je Sepe sodeloval s Franetom Milčinskim - Ježkom, uglasbil pa je tudi tekste drugih vidnih slovenskih pesnikov, kot so Gregor Strniša, Branko Šomen, Miroslav Košuta in Ivan Minatti.

Leta 1999 v čevljih iz leta 1966

"A je to vse, kar sem napisal?" so ga slišali reči pred leti, ko so na še enem koncertu v poklon Slovenski popevki spet odpeli Poletno noč in Med iskrenimi ljudmi. Seznam večnih skladb z njegovim podpisom je dolg. Zemlja pleše, Brez besed, ki je postala prva skladba, s katero je na Evroviziji zazvenela slovenščina, Malokdaj se srečava, S teboj, Pridi, dala ti bom cvet, Uspavanka za mrtve vagabunde, Ribič, ribič me je ujel, Ljubi, ljubi, ljubi in Pismo za Mary Brown. Številne so bile nagrajene na festivalih. Dvakrat je za Jugoslavijo dirigiral na Evroviziji. Leta 1966 v Luksemburgu z Brez besed v izvedbi Berte Ambrož in leta 1970 v Amsterdamu s Pridi, dala ti bom cvet, ki jo je odpela Eva Sršen.

​Kdo se ni v ognju ljubezni grel v poletni noči

​"Glasba Mojmirja Sepeta seveda ni samo glasba. To niso samo prelepe pesmi, ki jih je ustvarjal za svojo Majdo in za mnoge druge, med njimi tudi zame. Njegova glasba je namreč naša mladost. Pa ne samo naša. Tudi mladost naših otrok in mladost njihovih otrok. Mojmirjeva glasba je ena sama mladost! Tako kot je tudi on dandanes pri svojih devetdesetih ena sama mladost. Kdo se ni v ognju ljubezni grel v poletni noči, kdo se ni bal samotnega ptičjega strašila in v njem spoznal sebe, kdo ni v življenju začutil bolečine slovesa ob pesmi Ko gre tvoja pot od tod in jo občutil kot svoje življenje? Devetdeset let je veliko. Je življenje, ki je tiho in vztrajno plemenitilo naša življenja," doda Mavričeva.