Petra Vidali
Star je dvakrat več kot Večerova nagrada za najboljšo leposlovno knjigo za otroke ali mladino, Ljubljančan, po izobrazbi zgodovinar. Večino delovne dobe je preživel v različnih marketinških/komunikacijskih agencijah, in to ne kot kreativec, ampak vodja projektov. Kaj se je naučil na fakulteti in v službi, je odlično povedal v intervjuju ob nominaciji za Cankarjevo nagrado, ki jo je - za roman V Elvisovi sobi - lani tudi dobil.
Čeprav se njegovi romani ne reklamirajo kot aktualni, je izpisal ključne zgodbe našega časa
Vse njegove poklicanosti
"Niti en dan nisem opravljal svojega poklica, a bi se danes znova odločil za študij zgodovine. Na dan, ko so tanki zapeljali na mariborske ulice, sem imel izpit iz slovenske in jugoslovanske zgodovine. Profesor zgodovine jugoslovanskih narodov me je vprašal, kaj si mislim o dogajanju. Odgovoril sem mu, da v primeru slovenske zmage njegovega predmeta naslednje leto ne bo več, če pa bo zmagala JLA, bo njegov predmet povsod, karkoli bo kdo študiral. Naslednje šolsko leto smo imeli nov predmet, zgodovino jugovzhodne Evrope. Študij zgodovine je med drugim študij vzrokov in posledic, tovrsten kritični razmislek pa je za življenje in pisanje vedno koristen. V oglaševanju sem se znašel po naključju, še preden sem izdal prvenec, marketing pri nas pa je bil – z nekaj izjemami – tudi bolj v povojih. Odlomek iz nastajajoče knjige so predvajali po radiu, slišala ga je solastnica ene od oglaševalskih agencij in me povabila v službo, česar si današnji mladi verjetno ne morejo prestavljati. V oglaševanju sem izostril občutek za dinamiko in sposobnost hitrega preklapljanja." Med poklici omeni še enega: upokojen heavy metalec. Bil je v metalskem bendu in pisal recenzije metalskih plošč.
Otrokom želi povedati, kaj je prav
Kot zgodovinar je šel najdlje v preteklost prav v Zgodbah s konca kamene dobe. Serija je začela nastajati leta 2014, takrat je zastavil tudi drugo zbirko za otroke, o duhu Babujanu in prijateljih. Ja, tudi on je začel pisati, ker si je za sina pač izmišljeval zgodbe in se je skoraj spodobilo, da kot pisatelj kakšno zapiše. Vesel je, da so mu zlate hruške in nominacije za desetnico in zdaj večernica prinesle tudi povabila na šole. Na začetku se je tako rekoč sam povabil v sinov razred. Z otroki je res fino, pravi, radovedni so in gladko mu delijo nasvete, kaj in kako naj piše.
"Če pri pisanju za odrasle nikoli ne kažem s prstom, ker stvari pač niso črno-bele, se mi pri pisanju za otroke zdi pomembno, da jim povem, da so nekatera dejanja dobra in druga slaba. Vmes je velika sivina in vsak se sam odloči, kako bo ravnal. Ko gresta junaka Brin in Črna skozi prigode, delata tudi napake in se iz njih nekaj naučita. Otrokom želim povedati, kaj je prav, a jih nočem podcenjujoče podučevati," je povedal o pisanju za otroke na primeru serije Zgodbe s konca kamene dobe. Vrnitev je predzadnji del serije o koliščarjih, jeseni izide zadnji. Kam pa potem? V drugo polovico 17. stoletje, pravi. V naše kraje? Ja. Ne smem izdati, bom pa namignila: kdo je bil naš največji car v tistem času? No, v knjigi vseeno ne bo glavna zvezda, ampak tako rekoč stranski lik, glavni junak bo kakopak otrok.
Vse naše vojne
"Naša preteklost je, kakršna je. Ne moremo je spremeniti ali popraviti. Moramo jo sprejeti. Čas bi bil, da nehamo nasedati politikom, ki iz rokava vedno znova potegnejo stare razprtije in igrajo na karte sprtosti in sovraštva. Če bi politiki imeli odgovore za prihodnost, tega ne bi počeli. /.../ Slovenija kot relativno bogata in majhna država bi bila lahko zgled na marsikaterem področju, lahko bi bili primer delujoče pravne in socialne države, lahko bi spodbujali znanost in umetnost ter bili vzorčni primer države, ki bi z zelenimi politikami spoštovala in ohranjala naravo. Ampak najprej moramo zaključiti vse naše vojne, včerajšnje in današnje."
Niš v zgodovini mu ni bilo treba posebej iskati, pravi, tako očitne so, da bi jih našel, četudi ne bi bil zgodovinar. "Če vprašate mene, bi moralo biti še več zgodovinskih knjig za mlajše bralce, potem bi našo preteklost bolje poznali, kar bi bilo dobro tudi sicer. Še kako je pomembno vedeti, od kod prihajamo, kdo so bili naši predniki, pomembno je poznati njihova dejanja in ravnanja, četudi niso bila vselej takšna, kot bi si želeli. Nič zato. Spomin je pomemben, brez spomina nas ni."
Roman generacije
V njegovi literaturi za odrasle je posebno "zgodovinsko mesto" najbrž namenjeno romanu V Elvisovi sobi. Aljoša Harlamov postavi v spremni besedi tezo, da je ta roman prvi celostni literarni spoprijem z osamosvojitveno vojno. Preden pa pridemo do te naše vojne (in odmevov detonacij vojne v Bosni), prehodimo v romanu ključne postaje razpadanja neke države, nekega celega vesolja. Čeprav je bila mladost ob koncu Jugoslavije pogost literarni in sploh umetniški motiv, je najbrž mogoče reči, da je V Elvisovi sobi najbolj univerzalen roman generacije, rojene četrt stoletja po vojni. In čeprav gre za povsem mirnodobno generacijo, zraslo v obdobju prosperitete, jo je ves čas spremljala pretekla vojna in je v sebi nosila klice prihodnje, ki je zaznamovala njen vstop v odraslo dobo. In še: kljub temu da je roman zasnovan po klasični formuli spraševanja, zakaj svet ni mogel ostati takšen, kot je bil, mu nihče ni mogel očitati ideološke nostalgičnosti. Gre za preveč dobro in subtilno pisavo, za preveč boleče in lepe zgodbe.
Ključne zgodbe našega časa
Morda se sproti ni zdelo, da bi lahko pisanje Sebastijana Preglja pospravili v predal z nalepko "aktualna tematika", a pogled nazaj pokaže, da je tudi z drugimi romani izpisal ključne zgodbe našega časa. Takšna je kompleksna in pretresljiva študija odtekanja življenja v romanu Kronika pozabljanja. Demenca ni nekaj, kar bi življenju jemalo smisel, nam sugerira roman.
Vse knjige in vse nagrade
Revijalno objavlja literaturo od leta 1991, leta 1996 je izšel njegov prvenec Burkači, skrunilci in krivoprisežniki, sledile so še druge zbirke kratkih zgodb.
Leta 2004 je izšel prvi roman Leta milosti, sledil je roman Na terasi babilonskega stolpa, s katerim je bil finalist natečaja Cankarjeve založbe za roman iz sodobnega življenja in je kasneje izšel tudi v nemškem prevodu. Leta 2010 je izšel Pregljev tretji roman Mož, ki je jahal tigra. Z vsemi je bil finalist za nagrado Kresnik - nagrado za najboljši roman leta. Leta 2013 je sledil roman Pod srečno zvezdo, ki je leta 2014 izhajal kot podlistek v Večeru, 2015. pa je izšel še v nemškem prevodu. Konec leta 2014 je izšel roman Kronika pozabljanja. Angleški prevod romana se je letos uvrstil na širši seznam za prestižno nagrado Dublin. Leta 2017 je sledil kratek roman Vdih. Izdih., dve leti kasneje pa roman V Elvisovi sobi, ki je bil prav tako nominiran za kresnika. Za tega je prejel prvo Cankarjevo nagrado, nagrado za najboljše literarno delo preteklega leta.
Z Gašperjem Troho je napisal tudi vodnik Literarne poti Ljubljane.
"Preglju je uspelo vstopiti v tišino zadnjih dni in jo razburkati ravno toliko, da se ji bralci upamo posvetiti. Razviti govorico milosti ni majhna stvar," je v recenziji zapisala Ana Schnabl.
Roman Vdih. Izdih. pa je svojski odziv na begunsko - in tudi ekološko - krizo. (Begunci so sicer vstopili že v roman Pod srečno zvezdo, postavljen v Trst, zaznamovan s preteklimi konflikti in vzhajajočim populizmom.) V postapokaliptični distopiji, ki z vsako stranjo bolj spominja na našo realnost, na pustih obalah morda še zadnji ljudje, ki jim je mar za ljudi, z obredom na zadnjo pot spremljajo utopljene prebežnike. Ne samo v literaturi za otroke, tudi v Preglejevih romanih za odrasle nad ljudmi še bedi dobrohotno oko.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
