Problemi, ki jih (ne) vidimo

Mobilnost postaja vse bolj fiktivna, če malo pretiravam. Seveda vidimo rešitev tam, kjer smo jo videvali vse doslej. Razširiti ceste, zgraditi nove. In s tem odpravimo problem za nekaj časa. Vsakič za manj časa

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Z našim načinom življenja smo prišli že tako daleč, da vsaka motnja na cesti pomeni zastoj.
Z našim načinom življenja smo prišli že tako daleč, da vsaka motnja na cesti pomeni zastoj.
Sašo Bizjak

Zadnje čase imam občutek, da je Slovenija eno samo veliko gradbišče. Vsaj kar se transportne infrastrukture tiče. Kadar se kam odpravljaš, moraš preveriti, ali ni v tisti smeri morda kakšna zapora ceste ali vsaj delna zapora, ki povzroča zastoje in seveda zaradi tega tudi občutno daljši potovalni čas.

Še nikoli nisem imel tega občutka, pa sem že kar dolgo na svetu. Tudi kot voznik avtomobila. Z našim načinom življenja smo prišli že tako daleč, da vsaka motnja na cesti pomeni zastoj. Zaradi gostega prometa je tudi več prometnih nesreč, ki spet povzročajo zastoje. Ali smo že tako daleč, da bomo ugotovili, da že, če se usedemo v avto, bomo nekje stali? Skoraj.

Mobilnost postaja vse bolj fiktivna, če malo pretiravam. Seveda vidimo rešitev tam, kjer smo jo videvali vse doslej. Razširiti ceste, zgraditi nove. In s tem odpravimo problem za nekaj časa. Vsakič za manj časa. Dobro, prostora za ceste imamo še precej, a vprašaje je seveda, kaj s tem povzročamo. Razmislite! Po eni strani vemo, kaj s prometom povzročamo, dobro vemo, da je to slabo, da nas vleče v prepad, ne odločamo pa se za rešitve, ki bi zmanjšale njegov obseg. Nove in širše ceste so le kratkotrajna rešitev, ki pa nam poslabša druge življenjske pogoje.

Namesto hitre železnice gradimo avtocesto za tretjo prometno os. Ne vlagamo dovolj v posodobitev železnic, naš javni promet ne nagovarja ljudi, naj opustijo individualni prevoz in raje uporabijo javnega. Marsikdo nima druge izbire kot svoj avto. Marsikdo pa izbiro ima, a se raje vozi sam. Ker si še vedno frajer, če se pripelješ z avtom, po možnosti z dobrim. Ko boš postal frajer, ko se boš nekam pripeljal z vlakom, ko bomo začeli postrani gledati ljudi, ki se bodo še sami vozili z avtomobili, se bodo stvari precej spremenile in najbrž ne bomo imeli težav s prekomerno zasedenostjo naših cest.

Pa ne gre samo za potniški promet. Na avtocestah je en vozni pas običajno rezerviran le za tovornjake. Kdo ve, kaj vse prevažajo? Seveda zaradi naših potreb, "potreb". Dandanes tovarne skorajda nimajo več skladišč. Skladišča so strošek, ceneje je sproti dostavljati materiale za proizvodnjo. Tudi zato se je tovorni promet zelo zgostil. Ampak če bi bila v ceno transporta všteta tudi okoljska škoda, bi se najbrž cenovna razmerja precej spremenila. A kdo jo bo ocenil? Kajti te škode ne plačujemo samo ljudje, ampak marsikdaj druga bitja. Česar pa mi, seveda, ne čutimo. In če česa ne vidiš, čutiš, če ti tega ni treba plačati, potem tega problema pač ni. Vsaj za večino je tako. Če hočemo omejiti promet, bomo morali precej spremeniti delovanje naše družbe, samo prepovedati prometa pač ne moremo. Ker smo preveč odvisni od njega.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.