Psihologinja Mojca Čerče: Če rečem, moram v šolo, je drugače, kot če rečem, rad bi šel v šolo

Živimo v času, ko so razlike med učenci v duševnem zdravju izjemno velike, ugotavlja dr. Mojca Čerče, univerzitetna diplomirana psihologinja, kognitivna vedenjska terapevtka, ki dela z otroki in mladostniki. "Zato ne gre delovati z enakimi pristopi do vseh, nekateri so v zelo dobri kondiciji, pri drugih pa so resne stiske, kjer je potrebne več dalj časa trajajoče pomoči, podpore in sočutnosti. Otrok namreč ne more dobro delati za šolo, če nima prej okrepljenega duševnega zdravja," je opozorila. Že z načinom razmišljanja o šoli, učenju, o sebi si lahko otroci (in tudi odrasli) izboljšajo počutje, olajšajo stisko ali jo celo preprečijo: "Če rečem 'moram iti v šolo', je zelo drugače od tega, če rečem 'rad bi šel v šolo'. Moram vedno pomeni nekaj, kar je prisila, je manj prijetno in želimo to čim prej končati, kot tudi nekaj, kar nam je velikokrat določeno od zunaj, zato s tem nismo poistoveteni, to ni del nas. Ta prisila že sama po sebi nosi odpor, stres. Pri otrocih je nujno krepiti notranjo motivacijo, da v šoli, šolskih aktivnostih, medosebnih odnosih, znanju, iščejo smisel, nekaj prijetnega, uporabnega, želenega; da šolske vsebine povezujejo z lastnimi interesi, osebnostnimi lastnostmi, željami, osebnimi cilji in vrednotami. Da prepoznavajo svoja močna področja, jih razvijajo, se vprašajo, zakaj vse sem lahko zadovoljen v šoli, in ne, zakaj nečesa ne maram in kaj vse me moti. Z vidika učne motivacije je zelo dobrodošlo, da otroci znova in znova ozaveščajo, kako se šolske aktivnosti povezujejo z njihovimi dolgoročnimi cilji - vendarle bi radi nekaj znali, se zaposlili, šli študirat, našli dobre službe, in če kaj, je znanje tisto, česar nam nihče ne more vzeti." Ob zavedanju dolgoročnih ciljev pa je tudi sprotne težave lažje premagovati, še doda. Notranja motivacija sicer ni nekaj, kar bi se razvilo samo do sebe, opozarja, ampak jo otroci kot tudi učitelji in starši pri otrocih razvijejo postopoma, z zanosom in spoštovanjem do šolskih aktivnosti in znanja, ki naj bo čim bolj uporabno in izkustveno. "Ne poudarjamo toliko le ocen pri motiviranju, ampak napravimo učenje bolj zanimivo, z uporabnimi nalogami, naj bo izkustveno in tako, kjer se lahko otroci pokažejo, krepijo svoja zanimanja. Zagotovo ne gre brez ocen, to je jasno in tudi prav je tako, a v šoli je še zelo dosti prostora za spodbujanje tako imenovane notranje motivacije," je povedala.

Tudi starši naj kažejo zanimanje za šolo

Kot posebno dragocene pri krepitvi duševnega zdravja navaja interesne dejavnosti, pri katerih lahko otrok razvija svoja močna področja, z njimi pa razvija samozavest, številna ugodna čustva. "Interes pomeni, da nekaj počnemo z veseljem, z zanimanjem in to nam potem daje motivacijo in zagon za naprej, tudi za tiste malo bolj zahtevne, neprijetne situacije, ki pa so tudi vedno v življenju. Otrok, še zlasti pa v teh časih, v katerih smo se znašli, potrebuje občutek kompetentnosti, da zmore, da je vreden, z interesnimi dejavnostmi lahko to izjemno razvija," je razložila in dodala, da otroci, ki so v sebi zadovoljni, nimajo toliko težav.

Težave zavladajo, ko otrok zaradi nekega primanjkljaja, nezadovoljene potrebe po varnosti, po spoštovanju, kompetentnosti, vrednosti, povezanosti ... kaže te stiske. Stiske se lahko kažejo navzven, v obliki vedenjskih težav in impulzivnih odzivov, nekateri pa reagirajo bolj navznoter v smislu depresivnosti, anksioznosti, a osnova je enaka, še opozarja. "Zelo veliko vlogo imamo odrasli. Če kaže tudi starš zanimanje za šolo, gre otrok lažje v šolo in jo vzljubi, če pa starš nejevoljno reče, 'kaj imaš še za nalogo, samo to naredi, pa imamo mir', pomeni, da je šola ločena od našega življenja in ga moti. To, na kar smo pozorni, o čemer razmišljamo, postane naša resničnost. Če delujemo po principu 'Oh, spet ta šola', bomo pozorni samo na stvari, ki nas motijo, in bomo živeli dosti bolj stresno, če pa delujemo v smislu 'o, šola se je začela, to bo spet lahko marsikaj zanimivega in vem, da je šola nekaj, kar mi koristi,' bo naše doživljanje šolskih nalog, odnosov v istem tednu povsem drugačno, naše življenje pa dosti manj stresno ob sicer istih nalogah. Premalo se zavedamo učinka naših misli. Duševno zdravje ne pomeni, da se človeku stresne stvari ne dogajajo, ampak da se zna na njih osebnostno čvrsto, konstruktivno odzivati."

Stresen je pogled, interpretacija dogodka

"Učiti se z veseljem ne pomeni, da je vedno enostavno; marsikateri učni cilj zahteva napor, a otrok ni ubog, ker se mora učiti. Stres je naš odziv na neki dogodek, a dogodek ni sam po sebi stresen, ampak naš pogled nanj, interpretacija tega dogodka," je opozorila. Pri svojem delu opaža, da se da otrokom in mladostnikom v osnovnih in srednjih šolah zelo veliko pomagati prav na tem področju: "Seveda otroku najprej rečemo, da razumemo, da je težko, prisotne so stiske, časi so zahtevni, a situacije ne moremo spremeniti. Ne moremo spremeniti učbenika, učiteljeve razlage, šoferja avtobusa, odnosov doma, lahko pa spremenimo naš pogled in to, kakšno in kolikšno pozornost v življenju namenjamo tovrstnim elementom. Zakaj bi me motil črno-beli učbenik, če je moj cilj znanje, in je zato čisto vseeno, v kakšni barvi je zapisan. Otrok si lahko sam naredi barvne in zanimive zapiske, vloži trud, vidi, da zmore, in se bo zaradi tega lahko naučil." Šola sama po sebi ni stresna, učitelj v razredu predava isto, učenci pa izražajo različne ravni stresa, kar kaže, da je to povezano z nami, opozarja. "Ne negiram, da nekatere situacije, odnosi v šoli niso zahtevni, prav tako premnogi otroci prihajajo iz nespodbudnega družinskega okolja. A ne moremo jih spremeniti, zato je koristno, da se naučimo spoprijemati z njimi in ne 'prepirati se' z njimi. Dosti preveč se ob težavah ljudje nasploh ukvarjamo s spreminjanjem drugih in razmišljanjem o tem, zakaj vse smo nesrečni zaradi drugih ali sistema. To zelo slabi našo moč, da bi ukrepali drugače; težav nikoli rešuje, temveč žal še dodatno povečuje. Otroke je treba učiti, da poiščejo, kaj je tisto, kar lahko oni spremenijo in na kar imajo vpliv, jih pri tem spodbujati in jim pomagati."

Družbena omrežja, računalniške igrice so prazne aktivnosti

Interesne dejavnosti zbujajo pozitivna čustva, a mednje ne sodi internet s posvečanjem družabnim omrežjem in računalniškim igricam, še doda: "Otroci naj odložijo računalniške igrice in telefone, saj so to prazne aktivnosti, ki nam ne dajejo ne samozavesti, ne občutka spoštovanja, varnosti kot tudi ne motivacije. Kar naenkrat so otroci potem zgubljeni, se počutijo prazne, brez posebne motivacije, nekateri so zelo nemirni in agresivni, ko odložijo virtualni svet lažnivo varnega odmika, težave realnega sveta, kjer dejansko živimo in nas čaka, pa se začnejo kopičiti. Bodimo raje fizično povezani doma in v šoli. Počnimo stvari skupaj, pogovarjajmo se, družimo se - s starši, brati, sestrami, sošolci, učitelji, hišnikom, trenerjem, sosedom, s starejšimi. Ta občutek povezanosti namreč daje človeku veliko energije, da marsikaterega bremena sploh ne doživlja kot breme in da lahko postaja zadovoljen človek."

Pomen medsebojne pomoči

Starši, učitelji otrokom in mladostnikom velikokrat ponavljajo in pritiskajo "učiti se moraš", "zakaj se ne učiš", opaža. Otrok ve, da se mora učiti, tudi slišal nas je že mnogokrat in tega ni pozabil. A tega ne počne, ker nekatere druge njegove potrebe niso zadovoljene, in tukaj je treba začeti reševati težave; samo opozarjanje na pomen učenja ni zadosti kot tudi to ne, da odrasli od tega dvignejo roke, razlaga. Otrok v stiski nas potrebuje in v tem primeru mu je treba pomagati poiskati pomoč, rešitev, ga spodbujati, razumeti in ne obsojati in nergati.

"Duševno zdravje je še vedno tabu, človek bi moral biti kar takoj duševno zdrav, a na žalost v osnovni šoli dobimo tako malo znanja o tem, kako krepiti duševno zdravje, kako reševati konflikte, kako se postaviti zase, biti pozoren in umirjen, od otrok in mladostnikov pa kar pričakujemo, da to znajo. Če je nekdo v stiski, to ne pomeni, da je šibak, ampak, da je v določenem trenutku prišel do spoznanja, da tak način, kot živi, ni dober zanj in da si zasluži več. Rešitve za kuhanje iščemo v kuharski knjigi, za frizuro gremo k frizerju, avto peljemo k avtomehaniku, to nam je vse jasno, a k psihologu, svetovalnemu delavcu nas je strah iti. Naj nas ne bo. Ni samoumevno, da je človek močan. Najprej moraš imeti znanje, da veš, kaj narediti, da lahko prav ravnaš. Potem je treba tako tudi delovati, se za duševno zdravje potruditi." Ker otroci prihajajo iz različnih družin, pri nekaterih pa starši niso tako vključeni, kot bi si otroci zaslužili, kot bi potrebovali, je vloga učitelja in drugih odraslih izjemno pomembna. Ob pričetku novega šolskega leta še izpostavlja, da naj si tudi otroci med seboj pomagajo, naj bodo spoštljivi drug do drugega, naj v drugih iščejo dobro ter posebej naklonjeno ravnajo do tistih, ki so najbolj šibki in ranljivi. Strpnost in sočutnost rešita in preprečita marsikatero stisko ter prinašata dosti bolj umirjeno, polno in zadovoljno šolanje, je prepričana.