Damijan Toplak
Ekonomist dr. Bogomir Kovač spomni, da smo v Sloveniji pred tremi desetletji imeli privatizacijski model, ki je pomenil določen politični kompromis, predtem pa je zaradi spora med tedanjima finančnim in gospodarskim ministrom prišlo celo do razpada vlade. Z lastninskimi certifikati se je spodbujalo notranje lastništvo, v določenem odstotku je v lastništvu ostala država.
Od NLB do Nove KBM
"Sam privatizacijski model niti ni bil problematičen in z njim bi lahko uspešno izpeljali privatizacijo. Toda po prvi fazi so tedanji pidi (pooblaščene investicijske družbe) začeli koncentrirati lastništvo in privabljati kapital. Takrat nismo imeli dovolj stroge regulacije trga kapitala. Nato se je dogodila sekundarna privatizacija, ko so se po vstopu Slovenije v EU in ob večji dostopnosti bančnih kreditov začeli dogajati menedžerski prevzemi in drugi krog privatizacije. Vseskozi je bil tudi pritisk tujega kapitala, ki je prav tako želel vstopiti v lastništvo slovenskih podjetij, in to je bila ena od agend tako znotraj kot zunaj Slovenije. Spomnimo se le prisilne prodaje NLB. Tretja faza pa je bila ob zadnji finančni krizi, ko je ob pomoči DUTB prišlo do silovite prerazdelitve premoženja," razloži Kovač.
S prodajo združene Nove KBM z Abanko banki SKB oziroma madžarski OTP se bo odvil še tretji krog privatizacije. "Danes je na ključnih področjih v slovenskih rokah relativno malo podjetij, tudi nekaj ključnih finančnih družb in bank je prešlo v tuje roke. Šele pred desetimi leti se je slovenska država pričela bolj resno ukvarjati z upravljanjem podjetij v njeni pomembni lasti in stanje ni najboljše, bolj ali manj podobno je v drugih nekdanjih socialističnih državah, s tem, da so se nekatere med njimi še prej odprle tujemu kapitalu, a večje med njimi, kot sta Poljska ali Češka, so imele tudi domače povpraševanje po nakupu njihovih podjetij, kar nam, ker smo majhna ekonomija, manjka," pravi Kovač.
Zamujeno farmacevtsko povezovanje
Po svoje je bil ljubljanski Lek primer dobre prodaje, saj je dobil z Novartisom strateškega lastnika in je zadržal veliko poslovne avtonomije, je pa neuspeh slovenske države in njene razvojne politike, ker pred dvema desetletjema namesto prodaje Leka Švicarjem ni zmogla Leka in Krke povezati v veliko in uspešno slovensko farmacevtsko podjetje. Primer zapiranja Lekovega obrata na Prevaljah po že izvedeni investiciji v nov proizvodni obrat pa kaže, kako lahko tuji lastnik hitro umakne investicijo iz naše države, v tem primeru v Avstrijo.
Neuspešni smo bili tudi pri delavskem lastništvu, ker je eden redkih svetlih primerov Domel Železniki. Razvil pa se je špekulativni kapital, a teh ljudi ni več, ker so naložbe prodali in se umaknili. Kriva pa je tedanja leva in desna politika, ker je pustila ta prostor, ki ga je odprla, nereguliran.
Mala in srednje velika podjetja so najbolj uspešna slovenska zgodba
Prodali smo veliko podjetij iz živilskopredelovalne (prehranske) industrije (Pivovarna Laško, Pivovarna Union, Žito, Fructal, Radenska) in iz trgovskega sektorja (Mercator), po drugi strani pa se v zadnjem obdobju država krepi v turizmu. "A če ne bi bilo čudnih poti finančnih holdingov, kot sta Sava in Istrabenz, tudi te krepitve danes ne bi bilo. Tako bomo na koncu lastniki v tistih branžah, kjer nam ne bi bilo treba, saj turizem potrebuje več mednarodnih povezav in veliko finančnih vlaganj. Logično bi bilo, da bi recimo Slovenija danes obvladovala turizem na Obali, a ga recimo srbski in hrvaški kapital. Težko pa bi slovenski lastniki o(b)stali v železarstvu in v drugih tradicionalnih industrijah, saj je tu potrebna določena ekonomija obsega."
Dva večja vala brezposelnosti
Prva večja brezposelnost je iz začetka devetdesetih let, ob razpadu nekdanje Jugoslavije in skupnega jugoslovanskega trga, ko po svoje teh trgov in držav tretjega sveta (t. i. neuvrščenih) nismo več želeli oskrbovati, kar je bilo za slovensko ekonomijo škodljivo in je privedlo do propada številnih naših podjetij. Velik del tekstilne, usnjarske in čevljarske industrije je takrat propadel, saj je bil domačijsko voden, ta velika podjetja pa so praviloma zaposlovala po tisoč in več ljudi. Kriza, ki se je začela v letih 2008/09, pa je bila bolj v znamenju špekulativnih poslov in finančno-kapitalskega značaja, zaznamovali so jo lastniški spopadi pa velika prezadolženost podjetij ter slab finančni menedžment. V omenjenih dveh obdobjih so se podjetja kot po tekočem traku zapirala, morda bi bilo tega v času finančne krize manj, če bi bilo več manevrskega prostora, kakor ga je bilo zdaj v času epidemije.
Neuspešni smo bili pri delavskem lastništvu
"Velik problem je, da je Slovenija že praktično 15 let v politični krizi, kar dodatno otežuje situacijo, saj bi imeli težave že brez tega, ko bi prišlo do večjih kriz od zunaj. Še težje je bilo lansko pandemično leto, a so na široko odprte finančne pipe ublažile naraščanje brezposelnosti. Tajkuni so tema, ki se ne bo nikoli izpela, saj je zelo težko dokazati njihovo odgovornost. Nekaj se jih je znašlo na sodišču, večina pa ne, a tudi obsodbe veliko ne pomagajo tistim, ki jih doleti najhujše, to je izguba zaposlitve, do česar pride že mnogo prej. Je sicer opomin drugim za v prihodnje, drugače pa ne prinaša velikega učinka. V 250 letih se nismo veliko naučili, pohlep pa je tisti, ki vodi zadeve v tržnem kapitalizmu, kar prinaša vedno nove žrtve in nove krivice, tu in tam pa bodo koga kaznovali, a žrtve ne bodo prejele kakšne odškodnine," ugotavlja Bogomir Kovač.
Nov lastnik naj bi prinesel novo znanje
Težko je oceniti, katero dejavnost je dobro prodati in katere ne. Novi lastnik naj bi prinesel novo znanje, kar pa je bolj izjema kot pravilo. "Tisti, ki dobro poslujejo, bodo rekli, da je zanje vseeno, kdo je njihov lastnik in na kakšen način dobro upravlja podjetje. Ne nazadnje je vseeno, ali je domače ali tuje lastništvo, zasebno ali javno, razdrobljeno ali skoncentrirano, osnova je učinkovito in kakovostno upravljanje in dobro vodenje. Ne moremo vnaprej določiti, kako uspešen bo domači ali tuji lastnik oziroma kaj je zmagovita kombinacija. Lastništvo ne more biti čarobna paličica, je pa eden od faktorjev, ki določajo uspešnost poslovanja posameznega podjetja. Pomembna je tudi politična stabilnost, da je možno delati na dolgi rok uspešno. Okolje mora biti podjetništvu naklonjeno ter takšen ekonomski sistem in ekonomska politika, ki optimizira poslovno okolje, da lahko tisti v podjetjih kaj naredijo. Mala in srednje velika podjetja so najbolj uspešna slovenska zgodba in imajo največji vpliv na uspešnost našega gospodarstva, saj imajo ti podjetniki preživetveni nagon. So pa ta manjša podjetja že globalizirana, tudi start-up podjetja, ki lahko z organskim razvojem, pravimi poslovnimi odločitvami in stabilnim lastništvom zrastejo v velika."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
