Urednica Časorisa, spletnega časopisa za otroke: Kaj se zgodi, če ostanemo brez verodostojnih medijev?

Pred osmimi leti je takrat še novinarka Sonja Merljak Zdovc ustanovila spletni časopis za otroke Časoris, prej se je ukvarjala z novinarstvom.

Pogrešate novinarsko delo?

"Po eni strani še malo delam novinarsko. A ker zelo redko, mi je, priznam, že malce naporno pisati in se bolj najdem v uredniškem delu. Rada iščem nove vsebine, se dogovarjam s kolegi, kaj bomo delali, in skrbim za še zadnjo kontrolo članka, preden gre v objavo. Ker je Časoris časopis za otroke, mora imeti poseben slog, zato na koncu preverim, ali nam ga je uspelo ujeti.

Še vedno grem včasih na teren, sploh za teme, ki so mi pri srcu. Tako sem pred kratkim pisala o državljanski vednosti in o umetni inteligenci. Naši članki so kratki, do 300 besed na prispevek, včasih pa sem pisala dolge prispevke, zato mi sedanja praksa ni prav blizu, a še vedno je med vsemi opravili novinarstvo tisto, ki ga najraje opravljam."

Ko govorimo o vsebinah za mlade, je res izredno pomembno, da so te zelo kratke, ker je njihova pozornost zelo omejena?

"Res, a pred dnevi mi je nekdo rekel, da občuduje, kako dolge prispevke ustvarjamo. Sprva nisem dobro razumela, na kaj cilja, potem pa sem ugotovila, da je za mlade, ki si na tiktoku ogledujejo posnetke, dolge tri sekunde, tudi tristo besed dolg prispevek. Vse je stvar perspektive. Naši prispevki niso zapisani v formi vesti, kot bi glede na dolžino lahko sklepali, ampak je članek kratek in jedrnat, aktiven, s polnimi besedami in brez mašil. Že prvi stavek mora pritegniti pozornost. Vsaka beseda šteje in tako je struktura besedila bolj trdna in sočna."

Govoriva o spletnem časopisu za otroke, katerega ustanoviteljica ste. Kdo točno je vaša ciljna publika?

"Mi pravimo, da pišemo za otroke od šest do dvanajst let oziroma za celo osnovno šolo. Prva triada seveda nima dostopa do interneta in še ne zna dobro brati. Ideja pa je, da se učenci že od prvega razreda navajajo na spremljanje medijev. Ponudimo jim eno novičko na dan in v idealnem svetu bi si učiteljica vzela čas, da jo preberejo in se o njej pogovorijo. Za otroke v drugi triadi že sklepamo, da se sami navadijo spremljati in brati. Tretja triada so otroci, ki mislijo, da že vse vedo (smeh). Ta čar osvajanja sveta jim dopustimo, a naj ob tem spoznajo, da vse, kar so jim svetovali učitelji in starši, vendarle ni samo brez zveze. Upam, da tako vzgajamo novo generacijo uporabnikov verodostojnih virov informacij oziroma bodočo generacijo spremljevalcev medijev. Z veseljem objavimo tudi njihove prispevke, saj tako po eni strani vidimo, kaj jih zanima, po drugi strani pa vadijo pisanje, kar jim bo še prišlo prav."

Izgubljena generacija bralcev

Kako nagovarjati "tiktok generacijo"?

"Na tiktok navajeni otroci se sami od sebe ne bodo preselili na medije, ki od njih zahtevajo napor. Zanje je namreč vse napor, tudi pogovor. Živijo v mehurčku ugodja, kjer jim algoritem ponuja zgolj, kar jih zanima. Zato smo pozorni, da uporabljamo čim bolj visoko slovenščino in da vztrajamo pri pisani besedi, video vsebine tako ali tako spremljajo drugje."

V kakšnih okoliščinah je nastal Časoris oziroma kaj je botrovalo njegovemu nastanku?

"Časoris je res igra besed – nagovarjamo otroke, ki še zmeraj raje rišejo kot pišejo, torej gre za oris časa. Veliko razlogov je prispevalo k nastanku. Eden je bil ta, da sem pri časopisu Delo pokrivala šolstvo in medije ter tako spoznavala mlade, njihovo doživljanje šole in sveta, tudi medijev. Ugotovila sem, da smo izgubili eno celo generacijo bralcev."

Kako mislite izgubili celo generacijo?

"Starši teh otrok, ki so v šoli, niso več spremljali medijskih vsebin, temveč so generacija vsebin na zahtevo. Ne berejo več celotnega paketa časopisa oziroma novic, pač pa zgolj neko ozko področje, skoraj izključno na internetu. Ko sem pri Delu gostila obiske otrok, so mi ob vprašanju, ali berejo časopise oni in njihovi starši, odgovorili, da ne. Za stare starše sta roke dvignila dva. Torej, odraščajoča generacija ne bere časopisa, ne ve, zakaj je pomemben in kakšna je njegova vloga. Tej generaciji je treba na konkretnem primeru pokazati vlogo časopisa z vprašanjem: kaj se zgodi, če ostanemo brez medijev? Takrat sem ugotovila, da razen Infodroma na TVS in mesečnika Pil nimamo medija z aktualnimi novicami za otroke."

Menda je bil za vaš korak odločilen dogodek v začetku leta 2015.

"Da, zgodilo se je streljanje na Charlie Hebdo v Parizu in vsi smo se pogovarjali o tem. Takrat sem naletela na novico, kako otrokom v Parizu pojasniti, kaj se je zgodilo. In to se mi je zdelo ključno – kako otrokom pojasniti, kaj se dogaja okoli njih. Seveda na način, da jih ne odbije in da se počutijo varne. Temu je zdaj namenjena rubrika 'kako se pogovarjati o'. Tudi ob napadu na šolo v Beogradu smo ponudili odraslim pripomoček, kako neko novico postaviti v kontekst, da otroka ni preveč strah."

Omenili ste sodelovanje z učiteljicami, koliko sodelujete z osnovnimi šolami?

"Šole so edini način, da lahko pridemo do otrok. Ker nimamo sredstev za aktivno promocijo, se glas o nas širi z ustnim izročilom. Letos smo začeli ustvarjati mrežo Časorisovih mentoric, kar je po zgledu bralne značke ali otroškega parlamenta naša vstopna točka v šolo. To so osebe, ki se zavedajo pomena medijev, novinarstva in pomembnosti kritičnega mišljenja ter iskanja verodostojnih virov informacij. Od 450 osnovnih šol v Sloveniji sodelujemo s 120 do 130 šolami. Za preostale šole ne vemo, ali nas berejo. Naj omenim, da v teh sodelovanjih izrazito prevladujejo štajerske šole. Tudi šole iz Prekmurja, medtem ko iz Gorenjske in Primorske ni toliko zanimanja. Tudi s šolami v osrednji Sloveniji sodelujemo."

Kako ohraniti jedro pri življenju

Kako Časoris preživi?

"Težko. V idealnem svetu sem sanjala, da bodo preostali tiskani mediji videli, da jim Časoris vzgaja bodoče bralce, in bodo za marketing ter promocijo prispevali nabor sredstev v podporni fond. Časoris je namreč brezplačen, smo nevladna organizacija in nimamo nobenega sistemskega financiranja. Tudi naročnikov ne moremo imeti. Vsem otrokom omogočamo, da nas berejo, v upanju, da bo kakšno podjetje prepoznalo, da se podpora takemu projektu odraža v njihovem imidžu. A tudi to nam še ni uspelo. Zadnja leta se prijavljamo na razpise, tudi na domač medijski razpis ministrstva in na tuje razpise. V enem od projektov nas podpira ameriško veleposlaništvo. Tako izvajamo različne projekte, da ohranimo jedro pri življenju."

Kdo je jedro vaše ekipe? Med vašimi sodelavci lahko zasledimo tudi priznana novinarska imena.

"Zelo dolgo sem bila samo jaz. Vsake toliko se mi je za neko obdobje kdo pridružil in potem odšel. Trenutno smo Sandra Hanžič, Saša Petejan, Mateja Čelan in jaz - to je novinarsko jedro. Imamo pa še občasne sodelavce in kolumnistke."

Ste ugotovili, kaj je v večini pripomoglo, da so otroci začeli brati Časoris?

"Moja hipoteza o učiteljicah, ki bodo odigrale ključno vlogo, ni čisto točna. Večinoma so Časoris začeli brati tisti, katerih starši so ugotovili, da je to dobro. Še vedno upamo, da se bo ta trend razširil, ker če berejo le otroci staršev, ki berejo, ni dovolj. Če jih mi navajamo, da začnejo spremljati medije in kritično razmišljati, se pogovarjati o stvareh, upamo, da potem ne bo prišlo do neke polarizacije mnenj. In tukaj, menim, je naša vloga neprecenljiva."

Če bi obstajala možnost, da se Časoris tiska in distribuira, bi otroci segali po njem?

"Ne vem. Tudi Pilu je od devetdesetih do danes branost zelo upadla. V Afriki recimo, kjer so eno fazo tega razvoja preskočili in je vse na telefonih, obstaja potencial, da bi starši plačali zakup članka, ker je tam izobrazba še vedno pomemben katapult med socialnimi razredi in so pripravljeni investirati v izobrazbo. Pri nas ... tukaj se mi še vedno zdi, da je bolje biti na spletu, medtem ko starši, ki kupijo otroku telefon, izrazijo pričakovanje, da vsak dan prebere en članek, ker je to zanj dobro. Ne verjamem, da bi danes segli po tiskanem mediju."

Pred leti smo vas poznali kot novinarko pri časopisu Delo, lotevali ste se velikih zgodb s področja šolstva in medijev. Nato pa ste nenadoma doživeli bridko izkušnjo, ko časopis začne krčiti svojo novinarsko ekipo.

"To je bila zelo pretresljiva izkušnja, počutila sem se, kot da bi skočila z žogo proti košu za zmagovalni zadetek, pa bi dobila strel v prsi. Tisti petek sem prišla v redakcijo navdušena nad opravljenim intervjujem. Najprej sem izvedela, da so odpustili kolega Jančiča, nakar je zazvonil moj telefon. Zdaj še mene kličejo iz kadrovske, da me odpustijo, sem pomislila. Izkazalo se je, da je res. To je bil hud šok. Nikoli nisem izvedela, zakaj jaz, razlog evidentno ni bil tisti, za kar se je govorilo, da je. Imela sem doktorat, 25 let delovne dobe, tri otroke ... Ali pa so bili mnenja, da se bom že znašla."

Ker ste takrat že delali Časoris?

"Da, že dve leti. To je bil moj prostočasni projekt, dodatna aktivnost. Ko so me odpustili, sem se spraševala, ali naj iščem novo službo ali naj se vržem v ta plan B - Časoris. Čeprav tam ni bilo denarja, sem šla v slednje. Pod okriljem Časorisa sem začela izvajati delavnice medijske pismenosti in tako s časom dobila nekaj sredstev iz razpisov."

Kako prepoznati verodostojne medije

Medijska pismenost torej. Kako ločiti zrnje od plev? Kaj svetujete?

"Zdaj sem se usmerila na področje, kako prepoznati verodostojne medije, saj se mi to zdi bolj pomembno. Razvili smo koncept, s katerim gostujemo po osnovnih šolah. Največja skrb je, da se mladim ne zdi nič narobe, če naletijo na lažno novico. V teh razlagah je treba sestopiti na konkreten osebni nivo in predstaviti svet lažnih novic. Ko to osvojijo, se lahko pogovarjamo, kako prepoznati lažne novice. Prvi korak je vprašanje: ali je res ali mogoče ni? Lahko da je nekaj predobro, da bi bilo res; lahko je preveč žalostno, mogoče preveč strašljivo, morda preveč razjezi. Iz tega izhajajo tudi vprašanja, kako takšna informacija vpliva name kot bralca. Potem je lažno novico že laže prepoznati."

Kot rečeno, imate za seboj dolgoletno kariero v tiskanem mediju. Kaj menite, je mogoče tiskane medije rešiti? Oziroma kako?

"Menim, da bodo obstali, a bodo namenjeni res le poglobljenim vsebinam in ne zgolj novicam. Po njih bo zato segal le določen sloj ljudi. Že zgodovinsko gledano so bili tiskani mediji namenjeni tistim, ki jih je zanimala politika ali gospodarstvo, šele v 19. stoletju se je s pismenostjo širših množic pojavilo množično branje. Po mojem bodo tako časopise brali le ljudje, ki bodo hoteli vedeti več. Drugi pa, saj veste, 'saj vse dobim na internetu'. Ampak s čim to plačaš, tega se še nihče ne vpraša."

Kaj je torej danes ključno vprašanje?

"Novinarji in tudi vsa družba se moramo vprašati: kaj se zgodi, če izgubimo medije? Vsakdo bi se moral to vprašati. In šele ko si na to odgovorimo, bomo prepoznali, koliko so mediji vredni. Nedemokracija se nam zelo hitro zgodi in zavedati se moramo, da nam otroci odraščajo na tiktoku, kjer jim je vzornik Andrew Tate. To je torej razmislek, ki ga moramo spodbuditi, in nato dodati, ali smo pripravljeni plačati mesečno naročnino v vrednosti dveh kav."