Miha Dajčman
"Brez njega ne bi bilo kluba," se je pred leti v klubski reviji glasil podnaslov v članku o Jaši Pelkiču. V nedeljo bi bil po porazu vijoličastih eden bolj nesrečnih ljudi v Ljubljani, največji navijač Maribora v prestolnici, so pred leti zapisali v NK Maribor. Življenjska pot ga je zanesla tja, njegovo srce pa je ostajalo vijoličasto, vse dokler je pred tedni prehitro nehalo biti. Danes bi praznoval 44. rojstni dan. Bdel je nad klubsko spletno stranjo, bil je strasten ljubitelj nogometa.
V osnovni šoli se je začela njegova ljubezen do Maribora, odraščal je v okolici Ljudskega vrta. Doživel in občutil je vse velike uspehe v novejši zgodovini kluba, začelo se je s tekmami na domačem stadionu, kasneje z odhodi na gostovanja. "Ko smo dobili izpit in avto, smo bili povsod. Od Beltincev do Sežane. Od Ajdovščine do Prevalj. Nekaj časa smo imeli s prijatelji celo največjo zastavo, celega clia smo lahko prekrili z njo," je razlagal. Razumel je nogomet, bil brezpogojno predan Mariboru.
Ljubezen do vijoličaste je rodila sodelovanje s klubom iz Mladinske ulice 29. Najprej je ustvaril neuradno spletno stran, sredi devetdesetih let so jo naredili s prijatelji, še v času študija v Ljubljani. Ob prvi uvrstitvi Maribora v ligo prvakov pa je vodil vzpostavitev prve uradne spletne strani, ki je vijoličaste povezala z nogometno Evropo. "En vikend smo imeli časa, da smo naredili in predstavili prvo uradno verzijo." To spletno stran je v naslednjih letih nadgrajeval, ukvarjal se je s programiranjem, vsebini se je izogibal, pomagal je le tu in tam. Se še spomnite, kako je na tekmi z Bayerjem iz Leverkusna zažarel prvi elektronski semafor v Ljudskem vrtu? Pelkič je bil njegov prvi upravljavec. Zaradi težav z omenjenim semaforjem je skoraj zamudil začetek prve tekme lige prvakov v Mariboru. "Računalnik za upravljanje semaforja je bil pod enim od reflektorskih stebrov, v jašku. Vlaga ni ravno dobra za delovanje računalnika." Pošteno se je takrat namučil, da je usposobil semafor za zgodovinsko tekmo.
Zadnja leta tekem Maribora ni obiskoval tako pogosto, zaradi dela v Ljubljani in mlade družine. Ko je bilo to mogoče, je prišel, zamudil pa ni nobenega prenosa po televiziji. Pripadnost klubu je v vseh letih kazal z navijanjem in spremljanjem tekem, predvsem pa s količino ur dela, ki jih je namenil za klub. Prostovoljno. NK Maribor je bil del njega.
"V razvoju NK Maribor v zadnjih dveh desetletjih so ljudje, kot je bil Jaša, predstavljali razliko, zaradi katere je naš klub lahko odskočil od vseh drugih športnih klubov v regiji. Oral je ledino in bil začetnik zadev, ki so neprecenljivega pomena v delovanju športnih kolektivov po svetu. Vzpostavil je okno v svet iz Ljudskega vrta, z obuditvijo spletne strani in številnimi tehničnimi novostmi, ki so bile vpeljane h klubskemu vsakdanjiku v zdaj že več kot dveh desetletjih negovanja tesno prepletenih čustvenih vezi med ponosom mesta ter zvestimi navijači. Najti človeka, ki je dolga leta zahajal v Ljudski vrt, spremljal klub na gostovanjih, in izkoristiti njegovo strokovnost na določenem področju, ob tem pa ohranjati osebne stike in poslovni odnos, kljub temu da si ljudje ustvarijo družine v drugih mestih, je tisto, kar je krasilo vzpon NK Maribor. Gre za čista nogometna čustva, ljubezen, ki je ni mogoče razdreti, še težje jo je ubesediti," se Jaše Pelkiča spominja prijatelj in sekretar NK Maribor Uroš Jurišič. "Jaša je bil velik človek, ki je imel odgovor na skoraj vsako vprašanje. Dokler ni naletel na vprašanje svojih sinov - družino si je ustvaril v Ljubljani: Ati, zakaj mi navijamo za Maribor, če pa smo Ljubljančani. Takrat je Jaša 'zatrokiral'. Odgovor je bil globoko v njem, popolnoma naraven in pristen. Vendar ga je težko razložiti nekomu, ki ne živi vijoličaste zgodbe."
Razumel je nogomet
