Forma, vreme, oprema ... za rekord

Ugandski tekač Joshua Cheptegei je v sredo zvečer na mitingu v Valencii dosegel nov svetovni rekord na 10.000 metrov. Njegov čas 26:11,00 pomeni kar šestinpolsekundno izboljšanje svetovnega rekorda iz leta 2005 (26:17,53). Štiriindvajsetletnik je hkrati svetovni rekorder na 5000 metrov in je že eden najboljših atletov med dolgoprogaši v sicer bogati zgodovini. V Španiji je predsinoči padel še en rekord - Etiopijka Letesenbet Gidey je postala svetovna rekorderka na 5000 metrov.

Slovenci imamo na 10.000-metrski razdalji rekordno znamko še iz leta 1983, ko je Stane Rozman tekel 28:32,86. S 60-letnikom, predsednikom celjskega AD Kladivar, smo se pogovarjali o najnovejšem rekordu, razpravljali smo tudi o mejah svetovne atletike. "Divje! Cheptegei dosega izjemne rezultate in pričakovati je, da bo kmalu za 10.000 metrov potreboval manj kot 26 minut. Že sedaj je bil recimo pri 3000 metrih hitrejši od slovenskega rekorda na tej razdalji, medtem ko je na 5000 metrih slovenski rekord prehiteval že za 25 sekund. Ko sem še tekmoval, je bil svetovni rekord 27:22. Takrat niti najboljši tekači mojega časa niso izboljšali te znamke, pa so bili sami odlični atleti."

Čevlja niso prepovedali

Tokrat omenjajo tudi obutev, ki sta jo nosila tako Cheptegei kot Gideyeva. Bi lahko karbonska ploščica, ki jo je proizvajalec Nike vgradil v podplat tekaškega čevlja, pripomogla k boljšemu rezultatu? "Zagotovo pomaga. Morda sta pridobila nekaj sekund, a čevelj bistveno ne vpliva na rezultat. Če bi take copate nosili rekreativci, se še zmeraj ne bi spustili pod 30 minut, niti pod razno. Mednarodna atletska zveza teh copat ni prepovedala, zato so dosežki atletov, obutih v copate Nike, veljavni in regularni."

Za slovenskega rekorderja ni presenečenje, da novi rekorder prihaja iz Ugande, četudi je večina najboljših dolgoprogašev iz Kenije in Etiopije. "Ne, Cheptegei je vrhunski tekmovalec, že dolgo ga spremljam, izkazal se je z zmago na prejšnjem svetovnem prvenstvu. Niso samo Kenijci odlični tekači, tudi evropski tekmovalci na 10.000 metrov niso slabi - brata Ingebrigtsen sta vrhunska. Kenijci trenirajo na visokih nadmorskih višinah, tečejo od mladih nog, to je njihov način življenja. Sedaj imajo tudi kvalitetne trenerje in menedžerje. Vmes je nekaj dopinga, kar meče slabo luč na njihove dosežke. Ne dvomim pa, da imajo na velikih mitingih kvalitetno protidopinško službo, in je tudi po tej plati rezultat Cheptegeia veljaven."

Pri nas disciplina ni priljubljena

Rozman je slovenski rekorder na 10.000 metrov že od leta 1983. Kje so vzroki, da slovenskim atletom tega dosežka še ni uspelo izboljšati? "Slovenski atleti se tej disciplini v preteklih letih niso pretirano posvečali in danes je to disciplina, ki se na velikih mitingih ne pojavlja prav pogosto. Hkrati ni veliko takih, ki bi bili sposobni teči hitreje kot 28 minut in 30 sekund. Zadnji med njimi je bil Roman Kejžar (danes 54-letni bivši atlet, op. p.). Pred njim je bil Mirko Vindiš, s katerim sva sicer skupaj tekmovala. Sedaj imamo nekaj mladih obetavnih atletov. Med njimi je Vid Botolin iz našega Kladivarja, ki je v mladinski konkurenci zrušil moj rekord na 3000 metrov."

Za rekordne znamke je treba preliti veliko znoja, a treba je tudi imeti srečo. "V Valencii so imeli v sredo zvečer za to idealne pogoje - primerno temperaturo in vlažnost zraka ter odlično formo tekačev. Sam sem državni rekord postavil na enem od prvih resnih tekov na deset kilometrov. Takrat sem osebni rekord izboljšal za 45 sekund. Kasneje sem se tej znamki le še približal, ko sem bil v odlični formi, ko sem imel izkušnje ... Se mi pa nobena tekma ni več 'poklopila' do te mere, da bi rezultat izboljšal - enkrat je bilo slabo vreme, drugič prevroče, zatem nisem izbral pravega ritma. Ni šlo," pravi Rozman.