Bojan Brezigar
Dogodkov je bilo kar nekaj; največkrat omenjen se je zgodil na predzadnji etapi, ki jo je Tadej Pogačar premočno osvojil in prišel na cilj daleč pred zasledovalci. Ko je bil na vzponu sam v vodstvu, mu je član njegove ekipe podal bidon z vodo. Na levi strani je ob njem tekel deček in Pogačar mu je podaril bidon. Ko ga je po prihodu na cilj novinar vprašal, zakaj je to naredil, je z nasmeškom dejal, da je pomislil nase. "Če bi mi pred petnajstimi leti," tu se je zamislil in se popravil, "ali zdaj že pred dvajsetimi leti vrhunski športnik to podaril, bi se spominjal vse življenje." V zadnjih dveh dneh te elitne italijanske kolesarske dirke je ta dogodek le še utrdil visoko priljubljenost Pogačarja. Že nekaj dni prej je enemu najmlajših kolesarjev, ki ga je prehitel nedaleč pred ciljem in mu prišepnil "pridi z menoj", pa slednji tega ni več zmogel, po prihodu v cilj podaril roza majico z napovedjo, da si jo bo v prihodnje tudi prislužil.
Sploh je bil Pogačar vseskozi prijazen z vsemi, vedno nasmejan, vedrega obraza, nobene nadutosti ni bilo v njem. Italijanska publika ga je cenila. Res je bilo ob progi v zadnjih dneh veliko slovenskih navijačev z zastavami, ampak to je bil samo delček navdušenja, ki ga je Pogačarju izkazala italijanska publika. Enako velja za novinarje. Giro d’Italia je vsak dan neposredno prenašala italijanska nacionalna televizija in novinarji, ki so komentirali dirko, so za Pogačarja uporabili samo presežnike. Sploh je Slovenija izpadla kot kolesarska velesila, ker je bilo neštetokrat omenjeno, da je Giro lansko leto osvojil Primož Roglič.
Nedeljsko slavje v Rimu je bilo svečano, nešteto presežnikov za Pogačarja, poudarek na njegovem nasmešku in prijaznosti, celo pohvala, ker je na zadnji dan, ko je bil že matematično zmagovalec Gira in je bila dirka po Rimu napisana na kožo sprinterjem, na vprašanje, kaj namerava, odgovoril, da bo pač pomagal sprinterju svoje ekipe, "če ne bo prenevarno". In to je tudi naredil.
Na zmagovalni oder (no, tokrat ni šlo za oder, ampak je bila podelitev pred rimskim kolosejem) je stopil sredi burnih aplavzov rimske množice. Oglasila se je slovenska himna, Pogačar se je ogrnil s slovensko zastavo, navdušenje je bilo enkratno. Prišla je Giorgia Meloni, predsednica italijanske vlade, in mu s kislim obrazom segla v roko ter mu nato izročila pokal za zmago. Njeni tržaški soborci, tisti, ki so še pred nedavnim mazali slovenske napise na dvojezičnih tablah in skrunili obeležja slovenskih protifašistov na Tržaškem in Goriškem, so bili ob takem navdušenju očitno slabe volje in tudi Melonijeva ni mogla skriti kislega obraza. Prišla je, ker bodo kmalu evropske volitve, ki se jim posveča tako rekoč noč in dan in se je pač morala pokazati. Lansko leto je bilo enako slavje za Rogliča. Bil je predsednik republike Sergio Mattarella, k sebi je povabil bivšega slovenskega predsednika Boruta Pahorja, slavje je bilo iskreno.
V nedeljo so tudi napovedali, da bo prihodnje leto Giro startal v Trstu. In novinar italijanske televizije je komentiral, da je Komenda komaj nekaj več kot 100 kilometrov oddaljena od Trsta. Italijanski tržaški dnevnik pa je pred nekaj dnevi Pogačarja prekrstil: Tadej je nenadoma postal Taddeo. Marsikdo je pomislil, da so nekoč Slovencem imena spreminjsai fašisti. Zgolj iz prijaznosti ocenjujem, da gre za šlamparijo. Je pa dejstvo, da se na italijanski desnici nekateri še vedno niso sprijaznili z dejstvom, da je Slovenija, čeprav majhna, kljub vsemu enakopravna in enakovredna država. Tudi v športu.
